Trgovina z orožjem: Kitajska med gospodarji vojne

Ni kaj dosti razlogov za to, da bi dvomili o kitajski opredeljenosti za mir. Eno od izhodišč azijske sile v odnosih do kakršnega koli že mednarodnega problema je konfucijansko načelo »mir je dragocenejši od vsega« - »yi-he-wei-gui«. Pa vendar so včasih koristne tudi vojne.

Zaradi vojn se je Kitajska prebila na tretje mesto po vrednosti orožja, ki ga vsako leto izvozi v druge države. Kot je razvidno iz najnovejšega poročila Inštituta za mirovne raziskave v Stockholmu (SIPRI), se je kitajska prodaja v petih letih povečala za 143 odstotkov. Azijska sila trenutno pokriva okoli pet odstotkov celotnega globalnega trga, na katerem se letno proda za več kot 300 milijard dolarjev različnega orožja.

Največji gospodar vojne so še vedno ZDA, ki imajo v svojih rokah skoraj tretjino globalnega trga, in čeprav je Rusija s 27 odstotki trga še vedno daleč pred Kitajsko, je zanimivo opazovati, kako se kitajski izvozniki vse pogosteje pojavljajo v državah (zlasti na latinskoameriški in afriški celini), ki so bile prej tradicionalno povezane z ruskimi viri. Kot trdijo strokovnjaki, je to zato, ker je kitajsko orožje vse bolj sodobno in kakovostno, poleg tega pa z njim niso povezana nikakršna politična pogojevanja. In čeprav je tudi Kitajska še vedno ena od petih največjih uvoznic vojaške opreme, se je njena odvisnost od tujih dobaviteljev občutno zmanjšala prav zaradi tega, ker je sposobna sama zadovoljevati vse večji del potreb svoje Narodnoosvobodilne vojske, ki šteje 2,3 milijona vojakov.

Kitajskemu vodstvu ni prav nič ugajalo, da je SIPRI svojo pozornost osredotočil na Peking, tako da se je v partijskih medijih kaj hitro pojavilo pojasnilo, da je vsa kitajska prodaja orožja povsem zakonita. Temu sicer nihče ne oporeka, vendar pa so vojaški analitiki že dlje časa pozorni na hitro rast kitajskega izvoza, ki je začel prodirati celo na območja Nata.

Vsekakor je bilo dokaj presenetljivo, ko je Turčija leta 2013 za dobaviteljico raketnega obrambnega sistema izbrala kitajsko družbo China Precision Machinery Import and Export Corp. Gre za posel, vreden 3,4 milijarde dolarjev, in čeprav je turško obrambno ministrstvo trdilo, da tega sistema ne bodo vgradili v Natovo infrastrukturo, kar naj bi ublažilo ameriško nezadovoljstvo ob turški izbiri, gre v tem primeru za kitajsko korporacijo, proti kateri so ZDA zaradi prodaje vojaške opreme Iranu, Siriji in Severni Koreji že pred časom uvedle sankcije

Poleg tega je bil kitajski partner izbran na mednarodnem razpisu, na katerega so se prijavile tudi ameriške družbe Lockheed Martin in Raytheon, ruski Rosoboronexport in francosko-italijanski kozorcij Eusam. Vse kaže, da je naklonjenost Ankare kitajski korporaciji politične narave. Turčija je namreč z ZDA v precej napetih odnosih zaradi vztrajanja senata, naj v Ankari nedvoumno priznajo, da je bil pokol 1,5 milijona Armencev v obdobju od leta 1915 do leta 1923 genocid, ki ga je zagrešila Turčija, z evropskimi zavezniki pa je prišlo do nesporazumov v zvezi z vprašanjem, kako naj bi se postavili po robu Islamski državi v Iraku in Siriji.

Sporazum s kitajsko družbo še ni dokončno sklenjen in vprašanje je, ali bo Turčija izstopila iz dolgoletnega zavezništva, vendar pa je že sama prisotnost azijske sile na območju Nata zadosten razlog za to, da se tako Američani kot Evropejci posvetijo vsem dejavnikom hitre rasti Kitajske kot izvoznice ne le posebnega blaga, temveč tudi tehnologije, ki jo je v tem primeru menda pripravljena odstopiti turški vojski.

Kitajska se je na tretje mesto največjih izvoznic orožja povzpela tako, da je za seboj pustila Nemčijo in Francijo, Velika Britanija pa je s tem izpadla iz skupine petih največjih izvoznic orožja. Kitajski mediji so se na poročilo odzvali z ogorčenim pozivom svetovni javnosti, naj se bolj ukvarja z ameriškim in ruskim izvozom vojnih igrač, ki se je v zadnjih petih letih povečal za 23 oziroma 37 odstotkov, in to z veliko večje podlage od tiste, na katero se opirajo kitajski prodajalci orožja.

Vendar pa si tuji vojaški analitiki niso mogli kaj, da ne bi zabeležili prisotnost kitajskega orožja v določenih problematičnih situacijah, zaradi katerih postane vprašljiva tudi sama kitajska politika do določenih žarišč. Lani je Kitajska prodala orožje Južnemu Sudanu, medtem ko je hkrati igrala vlogo mirovne posrednice v mučnem procesu ustavitve tega spora.

Od 18 afriških držav, ki od Kitajske kupujejo orožje, je zbudila posebno pozornost Nigerija, ki ji je azijska sila prodala nekaj oboroženih brezpilotnih letal, in to v pomoč pri obračunavanju s pripadniki islamistične organizacije Boko Haram. To je med drugim dokaz, kako zelo je Kitajska tehnološko napredovala v primerjavi z obdobjem pred petimi ali desetimi leti, ko je bilo kitajsko orožje priljubljeno predvsem med kupci, ki niso mogli kupiti kaj bolj sofisticiranega in bolj modernega.

Največ orožja, in sicer celih 67 odstotkov, izvozi Kitajska v Pakistan, Burmo in Bangladeš, tako da je bilo po svoje absurdno, ko je letalo burmanske vojske v obračunavanju z uporniki v območju Kokang odvrglo bombo z druge strani kitajske meje in usmrtilo štiri kitajske kmete v pokrajini Yunnan.

Kitajska javnost je od partijskega vodstva zahtevala, naj se odločno odzove, oblast pa je bila v svojih očitkih dokaj zmerna in se je zadovoljila z diplomatsko noto ter denarnim nadomestilom za družine ubitih. Sicer pa se ne ve, ali je bila bomba, ki so jo odvrgli iz burmanskega letala, izdelana na Kitajskem.

»Kitajska vojska je dobra le za pitje maotaija,« je zapisal bloger in s tem namignil na nagnjenost kitajskih častnikov do pitja drage alkoholne pijače iz žitaric. »Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi kdo bombardiral Američane.«

Eden od razlogov, zaradi katerih kitajsko vodstvo ne mara poročil o prodaji orožja, je tudi bojazen, da bi lahko visoke številke zbudile dodatna sumničenja glede tega, koliko zaslužka potone v korupcijskih kanalih. Kitajska si je v minulih letih močno prizadevala, da bi uvoz in izvoz orožja obvarovala pred korupcijskimi mrežami, vendar pa se po vsem, kar razkriva lov na korupcijo med generali, zdi, da so ta prizadevanja prinesla dokaj skromne rezultate. Proizvajalci vojaške opreme so ločeni od same vojske in so odgovorni neposredno osrednji vladi, vendar pa ni nikoli povsem splahnelo nezadovoljstvo visokih oficirjev spričo dejstva, da jim je partijsko vodstvo pred petnajstimi leti odvzelo velik del od okoli 15 tisoč podjetij, iz katerih je vojska dopolnjevala svoj proračun, tako da so se namesto ugašenih virov odprli številni kanali ilegalnega trgovanja z vsemi mogočimi stvarmi.

Potem ko so v nedeljo sporočili, da je umrl Xu Caihou, bivši podpredsednik centralne vojaške komisije, proti kateremu je potekala kriminalistična preiskava, se je protikorupcijska kampanja preusmerila na nova imena z generalskimi čini. »Kako je mogoče, da je bilo toliko grabežljivcev imenovanih na najvišje položaje,« je potožil upokojeni general Luo Yuan, ki že dolgo poziva k obnovi vojaške morale. »Ko vojaki ne bodo hoteli izpolnjevati ukazov nadrejenih, ki so svoje čine dobili s podkupninami, bo postala vprašljiva bojna pripravljenost vojske.« Če bi sodili po stopnji korupcije, se zdi, da se Kitajska v resnici pripravlja samo na mir. Na milijarde dolarjev je končalo v zasebnih žepih najvišjih vojaških poveljnikov. Ti zagotovo niso razmišljali o bojevanju v obrambo domovine.