Tiskane izdaje
Če v Beli hiši ne bi bilo Donalda Trumpa, se azijska nacionalista najbrž ne bi tako zlahka strinjala o tem, kaj je trenutno najpomembnejše za njuni državi. Če ne bi bil na čelu ZDA človek, ki je pripeljal Korejski polotok na rob jedrske vojne, se kitajski predsednik Xi Jinping in indijski premier Narendra Modi najbrž ne bi tako prisrčno rokovala in ugotovila, da je za oba bolj kot vojskovanje koristno sodelovanje.
Nevarnost je postala v Aziji otipljiva, in to predvsem zaradi Trumpa, s čimer so bile vzpostavljene razmere za uspešen potek vrhunskega srečanja Bricsa v južnokitajskem mestu Xiamen, na katerem so voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike včeraj sprejeli deklaracijo, ki bi lahko delovala kot varnostna pregrada za ohranitev miru na celini ali temelj za novo fazo gradnje tega bloka.
Xi in Modi sta se sestala z nasmehom na obrazih, kot da njuni vojski ne bi bili še pred tednom dni pripravljeni na spopad na himalajski planoti Doklam. Ugotovila sta, da njuni državi druga drugi odpirata številne možnosti za razvoj, da ni treba, da druga drugo kakorkoli ogrožata. Na podlagi novega vzdušja med New Delhijem in Pekingom so v deklaracijo, ki so jo sprejeli na koncu vrhunskega srečanja, zapisali tudi obsodbo treh terorističnih skupin s sedežem v Pakistanu, o katerih je Indija zatrdila, da neposredno ogrožajo njeno varnost.
Širjenje nasilja
V deklaraciji resda ni omenjen Pakistan, so pa poimensko našteti dejavniki nestabilnosti v regiji – od talibov, prek Islamske države in Al Kaide, do njihovih podružnic, kot so mreža Hakani, Laškar-e-Taiba, Džaiš-e-Mohamed, Tehrik-e-Taliban in Hizbut Tahrir. Vse to so organizacije, katerih delovanje so v Islamabadu prepovedali, Indija pa je zatrdila, da iz svojih pakistanskih oporišč še vedno širijo nasilje.
Nekatere od teh organizacij, kot je Hizbut Tahrir, delujejo v zahodnih državah, predvsem v Veliki Britaniji, medtem ko je mreža Hakani skupina afganistanskih upornikov, ki se borijo proti Natovim silam v tej državi, ta pa ima s Pakistanom porozno mejo, kar pomeni, da ni lahko nenehno nadzorovati prehodov iz ene države v drugo.
Zanimivo je, da je deklaracija Bricsa, kar zadeva obsodbo teroristov, odločnejša celo od Trumpa, ki je prejšnji mesec neprijetno presenetil pakistansko politično vodstvo, ko je izjavil, da »ne moremo več zamolčati tega, da nudi Pakistan zaščito terorističnim organizacijam – čeprav mu plačujemo na milijarde dolarjev, nudi zatočišče prav tistim teroristom, proti katerim se bojujemo«.
Pakistanski zunanji minister Havadža Mohamed Asif je zaradi te obtožbe preložil načrtovano pot v Washington in objavil, da bo najprej skočil do Pekinga, Moskve in Ankare, da bi se posvetoval o tem ameriškem napadu na njegovo državo. Zdaj so iz Islamabada sporočili, da bo Asif pred temi obiski naprej dobro proučil besedilo in kontekste deklaracije, da bi ugotovil, kaj novega se dogaja v tej regiji.
Zahteva po reformi
Brics se je v Xiamenu predstavil kot skupina, ki gradi multilateralo, ki bo neodvisna od sedanje globalne arhitekture, s 43-stransko deklaracijo pa zahteva celo vseobsegajočo reformo Združenih narodov, ki se v resnici čedalje pogosteje kažejo kot brezzoba organizacija, ki nima rešitev za odpravo največjih žarišč današnjega sveta.
Začetna opeka v novi arhitekturi, kakršno je tokrat predstavil Brics, se pravzaprav neposredno nanaša na Trumpa. Glede na to, da je v nekaj več kot pol leta svojega mandata pokazal, koliko škode lahko naredi s svojo politiko brez strateškega razmišljanja in strategijo brez politične modrosti, bi ga bilo najpametneje izriniti z območja Azije. Celo če se bo to posrečilo svetu in ne bo druge korejske ali celo tretje svetovne vojne, s takšnim pristopom do Pjongjanga zagotovo ne razorožujejo Severne Koreje, temveč brezobzirno povečujejo trgovino z orožjem (denimo s tem, ko je Južna Koreja prisiljena kupiti protiraketni ščit), kar bi lahko pripeljalo do razkosavanja kapitalskega trga pa tudi južnokorejskega gospodarstva. Vse to vpliva na kitajsko gospodarsko varnost, vnaša nepotrebno negotovost v območne razvojne perspektive in seveda podpihuje rušilne dejavnike v denarni stabilnosti regije, ki še ni pozabila finančne krize, s katero se je soočila pred 20 leti.
Izognitev Trumpu
Zaradi tega so se v Bricsu bolj kot kdaj prej strinjali, da se je treba izogniti Trumpu. V deklaraciji je tako poudarjeno, da je treba azijske probleme reševati v Aziji in ne v Washingtonu. Ne glede na to, ali gre za Afganistan ali za Korejski polotok, je treba iskati rešitve prav tukaj, na tleh, ki pripadajo tem narodom. Tako se glasi tudi sporočilo, poslano s prisrčnega srečanja med Xi Jinpingom in Narendro Modijem, ki sta slikovito pokazala, da imata himalajsko usodo v svojih rokah. Karkoli se bo v bližnji prihodnosti zgodilo na Doklamu, bo izključno njuna zadeva, in to v veliki meri prav zaradi Trumpa, ki je tako uspešno pokazal, kako razdiralna utegne biti Amerika, da je razgnal celo partnerje, ki so še donedavnega radi sprejeli ameriško roko, da bi se z njeno pomočjo uspešneje upirali kitajskemu hegemonizmu.
Po vrhunskem srečanju v Xiamenu lahko pričakujemo veliko preureditev Bricsa. Ali se bo ta začela z razširitvijo, torej vključitvijo novih članic, ali z uvedbo nove obračunske enote v trgovini bloka (ta bi se lahko opirala na kitajski juan, rusko nafto ali skupno zlato), je pravzaprav vseeno. Ključno je, da so vsi nenadoma našli močen motiv za ohranitev bloka, ki je bil nedavno že v zadnjih vzdihljajih. Ta motiv je Trump, s katerim so povezani tudi vsi podnaslovi, ki jih je ameriški predsednik izpisal v tem kratkem času: protekcionizem, destruktivizem, diletantizem – če jih omenimo le nekaj. Brics je pravkar dejal: ne, hvala.
