Tiskane izdaje
»ZDA imajo verjetno že komplekse zaradi nenehnih porazov v sporu z Demokratično ljudsko republiko Korejo [DLRK], vendar se bodo morale iz tega nekaj naučiti in pravilno oceniti razmere,« je zapisala severnokorejska tiskovna agencija KCNA. »Ne glede na to, kaj bodo ZDA naredile, ne bodo učinkovite, ameriška usoda je v rokah DLRK.«
Te besede iz komentarja so dosegle ameriškega predsednika Donalda Trumpa v New Yorku, kjer bo danes prvič spregovoril na 72. generalni skupščini OZN in govor namenil razmeram na Korejskem polotoku. Medtem ko so spet odprte vse možnosti, tudi tista apokaliptična, je skoraj ironično slišati naslov razprave, ki jo bodo v OZN začeli danes: »Posvetiti se ljudem: prizadevati si za mir in dostojno življenje za vse na trajno uravnoteženem planetu.«
Na generalni skupščini bodo razpravljali tudi o sporazumu o prepovedi jedrskega oboroževanja in neustavljivih jedrskih ambicijah Pjongjanga, zato so nekateri komentatorji predlagali vodji Kim Džong Unu, naj pošlje v New York odposlanca, ki bi zbranim državnim voditeljem povedal tole: »Živimo v norem svetu, najbolj noro od vsega pa je to, da je nekaterim državam dovoljeno imeti jedrsko orožje, druge pa ga ne smejo imeti; in če smo popolnoma iskreni, je prav takšna norost v jedru spora med ZDA in Severno Korejo.«
To bi bil eden od načinov za skrhanje Trumpove ostrine, s katero spet grozi severnokorejskemu vodji. Potem ko je Severna Koreja prejšnji petek izstrelila še en balistični projektil hvasong-12, ki je preletel japonski otok Hokaido in padel v morje, je pojasnila, da poskuša vzpostaviti ravnotežje jedrske moči z ZDA, saj se ji to zdi edini učinkovit način za ohranitev miru v regiji.
»Ne morete nas premagati!«
ZDA so v Južni Koreji že imele približno 100 kosov taktičnega jedrskega orožja, vendar so ga leta 1991 umaknile. Zdaj se mnogi znova sprašujejo, ali bi ZDA utegnile vrniti jedrske konice na polotok, zato je južnokorejski predsednik Mun Dže In moral zanikati takšne trditve in se vsaj v nečem strinjati s Kim Džong Unom, ko je opozoril, da bi takšno dejanje »povzročilo tekmo v jedrskem oboroževanju v Aziji«. Toda takšna tekma že poteka. Takoj po petkovi izstrelitvi projektila je ameriški obrambni minister James Mattis obiskal operativno središče strateškega poveljstva ameriške vojske v Nebraski, kjer poveljujejo ameriškim jedrskim silam. Od tam je sporočil: »Niti ne poskušajte! Ne morete nas premagati!«
Toda Severna Koreja čedalje bolj vpliva na usodo ameriške prevlade v Aziji, kajti kolikor pogostejši, uspešnejši in natančnejši so njeni raketni poskusi, toliko manj bi se rade bližnje države zanašale na zaščito ZDA. Na Japonskem, prek katere je že dvakrat letel severnokorejski projektil, so se zato razplamtele debate o reviziji mirovniške ustave, ki je za zdaj ena od ovir, zaradi katerih japonska vojska ni mogla prestreči rakete nad Hokaidom, tudi če bi to hotela.
Ne glede na to, ali bo Severna Koreja usmerila projektile proti Tihemu oceanu ali ameriškemu otoku Guam, bodo morali ti leteti nad Japonsko. Toda delovanje japonskih raketnih sil omejujejo ustavna določila, ki ne dovoljujejo preventivnega napada in ne določajo jasno, ali ima Tokio pravico streljati na severnokorejski projektil, o katerem ocenjuje, da leti proti ameriškemu kopnemu.
Na generalni skupščini bo mogoče oceniti, kako učinkovito lahko OZN sploh še opravlja naloge varuha regionalnega in svetovnega miru, kajti če bodo v korejski krizi uvedli samo še en niz sankcij, bo očitno, da svetovna organizacija ne zna odgovoriti na jedrski izziv. Torej se lahko vse države v dometu severnokorejskih projektilov rešijo samo tako, da se zanašajo na lastno obrambo. Če bi se to zgodilo, bi bile na Japonskem precej prepričljivejše sile, ki že dolgo zagovarjajo lastno jedrsko orožje in se sklicujejo na to, da edina država s strahotnimi izkušnjami atomskega bombardiranja ne sme več čakati križemrok na to, ali bo naslednji severnokorejski projektil nosil jedrsko konico ali ne.
Nadaljevanje jedrske tekme
Jedrska tekma bi se nato verižno nadaljevala, saj bi se na vsako dejanje Japonske, povezano z jedrskim oboroževanjem, odzvali tudi Južna Koreja in Kitajska, sporazum o prepovedi jedrskega oboroževanja pa bi postal brezpredmeten. Na kitajsko povečanje jedrskega orožja bi se odzvala Indija, na indijsko Pakistan, tako da bi bil svet hitro oborožen z orožjem, ki se ga že desetletja neuspešno poskuša znebiti.
Bi bila tekma v jedrskem oboroževanju v Aziji drugačna, če v Beli hiši ne bi bil Trump? Nemoč OZN pri umirjanju severnokorejskih jedrskih ambicij je jasna že več kakor desetletje, pomanjkanje idej o tem, kako se lotiti članice svetovne organizacije, ki vztraja pri »jedrskem ravnotežju z ZDA«, pa dokazuje, da je nujno treba reformirati najpomembnejše organe OZN, zlasti varnostni svet.
Toda prav Trumpovo vedenje in pogoste grožnje z »vsemi možnostmi« so pospešili dogajanje in tako poglobili krizo, da je nujno treba nekaj narediti: se pogovoriti s Kim Džong Unom ali ukrepati, še preden se regija destabilizira.
Vendar se nič od tega ni zgodilo. Kitajska in Rusija sta začeli pomorske vojaške vaje vzhodno od Korejskega polotoka, ameriška vojaška letala F-35B in bombniki B-1B pa so ga preletavali včeraj, da bi pokazali svojo moč. Žal regija tako samo še globlje tone v krizo. Od tega, ali jo bo ameriški predsednik rešil in kako, je odvisna njegova politična usoda. Do neke mere je njegova politična usoda res v rokah Kim Džong Una. Žal to velja tudi za usodo sveta.
