Tiskane izdaje
V ozadju jutrišnjih parlamentarnih volitev v Turčiji bodo politične stranke bile boj za prihodnost države. Glasovanje mnogi razumejo kot neuradni referendum o predlogu ustavnih sprememb, ki bi Turčijo kmalu lahko preobrazile v predsedniško demokracijo. Seveda izključno v imenu. Vprašanje je, kaj bi ob tako močnem predsedniku sploh še ostalo od demokracije.
Recep Tayyip Erdoğan po 12 letih na čelu turške države – najprej kot premier, zdaj še kot predsednik – ni zadovoljen s svojim mestom v zgodovini. Ustanovitelj stranke Pravičnost in razvoj (AKP) je z zmago na šestih zaporednih volitvah postopno utrdil svojo oblast, večkrat tudi s kršenjem demokratičnih norm in sistematičnimi poskusi utišanja političnih nasprotnikov. Zdaj bi rad drastično spremenil ravnovesje političnih sil in ustvaril pogoje, v katerih bi ta sprememba lahko postala permanenten element turške ustave, tudi za ceno demokracije.
Erdoğan je prepričan, da bi prenos pomembnih pristojnosti, kot je nadzor nad proračunsko porabo in infrastrukturnimi projekti, z vlade na predsednika republike močno povečal transparentnost in učinkovitost političnega sistema. 61-letni konservativni politik bi po novem imel proste roke pri uresničevanju svoje vizije »nove Turčije«. Ta vključuje izrazito ekspanzijo gospodarske in politične moči ter povečanje vpliva države v mednarodni skupnosti. Napovedane spremembe po mnenju poznavalcev kažejo, kako je Turčija pod Erdoğanom postala bolj avtoritarna in vase zagledana družba. Še posebej zgovorne se zdijo primerjave z Vladimirjem Putinom: tako kot ruski predsednik je tudi turški med menjavanjem funkcij ohranil tako rekoč vso politično moč.
Pogled proti opoziciji
Centralizacija moči v eni sami osebi, ob popolni odsotnosti varovalk, kot jih poznajo v zahodnih državah s predsedniškimi ali polpredsedniškimi sistemi, bi lahko v bližnji prihodnosti ogrozila stabilnost že tako načete turške demokracije, opozarjajo v opoziciji.
Javnomnenjske raziskave, opravljene v zadnjih tednih in dneh pred volitvami, kažejo, da se to najverjetneje ne bo zgodilo. AKP bo težko dosegla dvotretjinsko večino v 550-članskem parlamentu, s katero bi lahko sama potrdila načrtovane spremembe ustave. Njena podpora je namreč pri 40 odstotkih. Erdoğanova moč in predvsem moč vladajoče stranke sta se v zadnjem času, v tako rekoč najbolj neugodnem trenutku, znašli pod povečanim pritiskom.
Med razlogi za to izstopata nižja gospodarska rast in naraščanje brezposelnosti, ki sta bili poleg pravic kurdskega prebivalstva glavni temi volilne kampanje. Veliko tradicionalnih podpornikov vladajoče stranke je razočaranih nad nižanjem življenjskega standarda; v iskanju boljše prihodnosti mnogi od njih čedalje bolj pogledujejo proti opoziciji. Republikanska narodna stranka (CHP) bo po napovedih tudi po volitvah ostala največja opozicijska sila v državi, daleč pred skrajno desno Nacionalistično stranko gibanja (MHP), ki se ji znova obeta tretje mesto.
Največja neznanka je prokurdska Ljudska demokratična stranka (HDP), sestavljena iz nekdanjih neodvisnih poslancev, ki se prvič bori za vstop v parlament. Pogosto opisana kot turški odgovor na grško Sirizo in španski Podemos si lahko v naslednjem mandatu po poročanju Guardiana obeta vsaj 50 poslanskih mest. Toda za to potrebuje dovolj glasov. Po turškem volilnem sistemu morajo politične stranke zbrati vsaj 10-odstotno podporo, če se želijo prebiti v parlament. Visok parlamentarni prag se je v preteklosti izkazal za težko premostljivo oviro, ki so jo stranke največkrat zaobšle tako, da so se njihovi člani potegovali za poslanska mesta kot neodvisni kandidati. Desetodstotni prag v njihovem primeru namreč ne velja.
Razkorak med ambicijami
Na predvečer volitev se je spustil še v zadnji spopad z opozicijskimi mediji, zaradi očitkov in navedb, da namerava največja stranka prirediti rezultat volitev. Turški novinarji so prepričani, da njegovo obnašanje govori o človeku, ki je napačno prebral želje ljudi in se znašel v škripcih. »Med padanjem v nemilost ga občutka popolne utrujenosti in pomanjkanja prestiža vodita v čedalje večjo agresivnost,« je o predsedniku zapisal Bülent Keneş, odgovorni urednik časnika Today's Zaman. »Namesto da bi upošteval premiera, izdaja lastna navodila, odreja aretacije več ducatov ljudi in napada ter grozi tistim, ki se ga upajo kritizirati.«
Zdi se, da predsednikova intervencija v mesec dni dolgi volilni kampanji ni dosegla pričakovanih rezultatov. V najboljšem primeru je prispevala k spoznanju o čedalje večjem razkoraku med njegovimi ambicijami in voljo ljudi.
