Tiskane izdaje
Pred nekaj dnevi se je palestinsko ljudstvo spomnilo dneva ustanovitve izraelske države, ko je moralo zapustiti domove več kot 700.000 Palestincev. Po 67 letih je po svetu še vedno razkropljenih več kot pet milijonov izgnanih in njihovih potomcev, ki so ob zadnjih izraelskih volitvah še enkrat spoznali, da je mir z izraelsko državo še daleč. Na obletnico »nakbe« je namreč kneset potrdil novo vlado premiera Benjamina Netanjahuja, eno najbolj konservativnih v zgodovini Izraela.
Ilan Pappé, izraelski aktivist in zgodovinar, ki na podlagi v osemdesetih letih objavljenih dokumentov britanske in izraelske vlade na novo piše zgodovino o krvavem nastanku Izraela, je prepričan, da ponovna izvolitev Netanjahuja ne pomeni nič dobrega za mirovni proces. »To je zelo desna vlada, v kateri so mnenja, da ni možnosti za mir, zelo močna. Dokler bo ta vlada na oblasti, ne bo napredka v mirovnih prizadevanjih.« Prepričan je, da bomo v kratkem iz Gaze in Zahodnega brega znova slišali o novih spopadih in palestinski vstaji. Iz začaranega kroga lahko po njegovem sprti ljudstvi stopita ne z ustanovitvijo dveh držav, ampak z vzpostavitvijo ene, v kateri bo zavladal nov, demokratičen režim. A najprej je treba opraviti s preteklostjo, popraviti krivice in začeti pisati novo poglavje.
Leta 1948 je po vašem na Bližnjem vzhodu poleg vojne potekalo tudi načrtno etnično čiščenje avtohtonega prebivalstva − Palestincev. Na kakšen odziv so v Izraelu naletele vaše trditve in trditve vaših kolegov o krvavem rojstvu judovske države?
Bil sem del skupine tako imenovanih novih zgodovinarjev, ki smo razkrili − ne Palestincem, ti so seveda že vedeli, ampak Izraelcem −, da je bil Izrael ustvarjen z načrtnim pregonom Palestincev in uničenjem Palestine. Prvi odziv je bil, da lažemo, drugi, ki smo mu priča še danes, pa: 'Da, pregnali smo Palestince, še dobro, da smo to storili, to je bila naša pravica.' Mislim, da zdaj vsi poznamo dejstva, jih pa različno moralno interpretiramo. Ključ do prihodnosti je priznati, kaj je storil Izrael, sprejeti odgovornost in priti do nekakšnega sklepa, da lahko ustanovimo državo, pravično za vse.
Je stališče, po katerem je bilo leta 1948 pregnanih z domov na sto tisoče Palestincev, danes še prisotno v izraelski politiki?
Palestinci v Izraelu še vedno niso polnopravni državljani, saj jih po prvotnih načrtih tu ne bi smelo biti. Težava je, da politične elite po svetu še vedno mislijo, da se je izraelsko-palestinski konflikt začel leta 1967, ko je Izrael okupiral Zahodni breg in Gazo, in da je mir mogoče najti tako, da najdemo rešitev za območji. V resnici se je konflikt začel leta 1882, ko se je sionistično gibanje, ki je kolonialno gibanje, odločilo kolonializirati Palestino. Zdaj imamo torej na eni strani skupino tretje generacije priseljencev, ki je zelo močna in ima svojo državo, ter na drugi skupino staroselcev. Staroselci in priseljenci morajo najti nov način za skupno življenje, ki bo drugačen od tistega leta 1948. Takrat so priseljenci hoteli pregnati staroselce, zdaj je treba ugotoviti, kako bi lahko živeli skupaj.
V zadnjih letih se kot rešitev bližnjevzhodnega vprašanja omenja zlasti tako imenovana rešitev dveh držav − Palestine in Izraela. A tej ideji niste naklonjeni.
Rešitev dveh držav smo že poskusili in ni delovala. Ne le to, medtem ko so si vsi prizadevali za rešitev, je Izrael priključeval vse večje dele palestinskega ozemlja, zatiral Palestince in ustvarjal eno državo. V resnici torej ena država že obstaja − Izrael nadzira celotno Palestino. Kar moramo storiti zdaj, ni najti delček palestinskega ozemlja, ki ga Izrael noče, saj hoče vse, ampak najti način za spremembo režima. Edina prihodnost za Arabce in Jude je demokratičen režim, ena politična država, v kateri lahko vsi živijo v enakosti, pokopljejo zgodovino in se zazrejo v prihodnost. Vsakršna palestinska država na delu Zahodnega brega in Gaze ne more rešiti palestinskega vprašanja, saj je v osrčju problema 5,5 milijona palestinskih beguncev, ki se morajo vrniti ali vsaj imeti pravico do vrnitve. Palestinski problem obsega tudi 1,5 milijona Palestincev v Izraelu, ki jim rešitev dveh držav ne ponuja ničesar. Z rešitvijo dveh držav se odpre preveč vprašanj.
Po shodu ob obletnici nakbe v mestu Gaza. Foto: Mahmud Hams/AFP Photo
Ideja o eni državi in popolni enakopravnosti se ob krvavih dogodkih zadnjih let zdi nekoliko utopična.
Enako smo trdili za apartheid v Južni Afriki. Spomnim se časov, ko je bil apartheid še močan in so vsi govorili, da ni možnosti, da bi belopolti sprejeli Afričane kot sebi enake. Tega niso storili, ker bi jih prepričali, da ravnajo narobe, ampak zato, ker je bilo uporniško gibanje močno in jih je svet bojkotiral. To je edini način za spremembo Izraela. Okrepiti kampanjo za bojkot, dezinvesticije in sankcije na eni strani, na drugi pa v državi potrebujemo nenasilno uporniško gibanje, da bi prepričali Izraelce, da tako ne morejo nadaljevati, da ne morejo še naprej zatirati Palestincev. Morali bi jim sporočiti, da je sionizem nevaren tudi zanje, ne le za Palestince, saj vodi v osamo ...
Se je javno mnenje judovskih Izraelcev v zadnjih letih spremenilo? Je postalo bolj ekstremno?
Vsekakor. Prelomnica je bilo leto 2000, po drugi palestinski vstaji. Nekaj let po podpisu sporazuma iz Osla so bili Izraelci prvič pripravljeni premisliti o ideji morebitne sprave, a ta ideja o miru je temeljila na zapovedovanju Palestincem, koliko lahko imajo. Ker se to ni obneslo, je prišel na dan rasizem. Vse skupaj se je poslabšalo, saj so tokrat imeli vsega dovolj Palestinci. In ko je enkrat pravi palestinski upor, kakršen je bil med drugo intifado ... Ljudje na izraelski strani so šli na okope, zaprli so se vase ... To je glavni razlog, da se je izraelski politični sistem pomaknil na desno. Hkrati mislim, da je to neizogibna posledica sionizma. Ne more obstajati ideologija, ki na eni strani verjame, da so staroselci tujci, hkrati pa podpira nenavadno idejo izraelske demokracije. Lahko je ali judovska ali demokratična država. Kljub temu je v zadnjih šestih desetletjih Izraelcem uspelo prepričati sebe in svet, da je to mogoče. Leta 2000 so Izraelci spoznali, da imajo lahko zgolj judovsko državo na eni strani ali demokratično na drugi, in izbrali so judovsko.
Če se vrneva na tako imenovano rešitev dveh držav ... Mislite, da je po širjenju judovskih naselij med izraelskim in palestinskim ozemljem danes sploh še mogoče zarisati jasno mejo?
Mislim, da že leta ni več majhne Palestine, obstaja le še velika Palestina. Palestinci so razkropljeni, ni kraja, ki bi bil zgolj palestinski. Med reko Jordan in Sredozemskim morjem živi enako število Palestincev in Judov, in če prištejete še palestinske begunce, je jasno, da ne morete imeti zgolj judovske države. Potrebujete združeno državo, morda binacionalno, federacijo, morda sekularno demokratično državo ... Vsekakor pa ne nekakšnega majhnega palestinskega bantustana, to bo le še poslabšalo konflikt.
Kako vidite zadnji val evropskih priznanj palestinske države?
Mislim, da gre za pozitiven napredek, a na tej točki ni zelo pomemben. Ideja mi je všeč iz dveh razlogov: naprej, priznavajo Palestino, ne priznavajo Palestine znotraj nekih meja, ampak koncept. Danes je koncept Palestine zamejen v sporazumu iz Osla ali znotraj mirovnega procesa, a to se lahko spremeni. Palestina leta 2015 ni tisto, kar bo Palestina leta 2045. Kdo ve, kakšna bo. Ideja [o priznanju] je dobra. Bolj pomembno pa je − in zato podpiram idejo −, da omogoča Palestini dostop do mednarodnih sodišč, kakršno je ICC, kjer lahko zahteva pravico, česar pa ne more storiti, če ni priznana kot država.
Protesti pred mošejo Al Aksa ob obletnici nakbe. Foto: Ahmad Gharabli/AFP Photo
Pričakujete, da bo mednarodno kazensko sodišče ICC kmalu obravnavalo primer proti Izraelu?
Da. Pogumni izraelski vojaki so v okviru gibanja Prekinimo tišino zbrali dovolj dokazov. Seveda ima ICC majhno moč sankcij, saj mu ZDA ne priznavajo legitimnosti. A čeprav Izrael ne bo v resnici kaznovan, bo to močno simbolično dejanje, ki bo prispevalo k pritisku na Izrael in razgalilo njegovo nemoralno politiko.
ZDA so trden zaveznik izraelskih oblasti, a hkrati poskušajo biti posrednik v mirovnem procesu. Kako bi ocenili dosedanjo vlogo ZDA?
Nikoli niso bile nevtralen mediator. Bile so neiskrene. Izraelu popuščajo, ko gre za vprašanje človekovih pravic. Palestinskega stališča nikoli niso vzele resno. Ali se bo to spremenilo? Morda se bo.
Bi katera druga mednarodna organizacija ali država kot posrednica odigrala boljšo vlogo?
Mislim, da to ni odvisno od držav, ampak od civilnih družb. Od leta 2008 poteka boj med vladami in družbami. Vlade si želijo neoliberalizem, ki brani bankirje in investitorje, javnost pa si želi, da bi bil denar porazdeljen drugače.
Kar velja za finance in ekonomijo, drži tudi za Izrael in Palestino. Mislim, da ni države, ki bi bila boljša, raje bi videl, da bi civilna družba, tudi tista v ZDA, od vlade zahtevala, naj v njihovem imenu ravna drugače.
