Tiskane izdaje
Peking – Ameriški predsednik je v ponedeljek odhitel iz letala AirForce One na rdečo preprogo, razprostrto v Pekingu za 21 voditeljev držav in vlad, ki se bodo ta teden udeležili zasedanja Apeca (Azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje).
Kitajska je že vnaprej dala vedeti, da zdaj izbira ona, koga s preproge bo vzela za svojega najbližjega partnerja, in ne več nujno Amerika.
»Ko Amerika in Kitajska sodelujeta, to koristi svetu,« je izjavil Barack Obama v govoru, v katerem je poudaril, kako je tesno sodelovanje z Azijo »velika priložnost za nova delovna mesta«, ter naznanil podaljšanje veljavnosti vizumov za kitajske študente v ZDA na pet let, za poslovneže in turiste pa na deset let. Do zdaj so morali vizum obnavljati vsako leto. S to potezo je Washington ponazoril, kaj misli Obama, ko pravi, da Amerika »pozdravlja vzpon cvetoče, miroljubne in stabilne Kitajske«.
A po marsičem je mogoče sklepati, da ameriški predsednik na Kitajce ne naredi več takega vtisa, kot ga je pred petimi leti, ko so ga pričakali kot zvezdo. »Ameriško javno mnenje je zrušilo Obamo,« je zapisano v komentarju uvodnika partijskega časopisa Global Times. »To pa zato, ker je slabo opravil svoje delo in svojim volivcem ni dal skoraj nič. Ameriška družba je utrujena zaradi njegove banalnosti.«
Tak komentar nedavnih ameriških volitev je izraz nove kitajske samozavesti, s kakršno se bo kitajski predsednik Xi Jinping v sredo srečal z Obamo. V žepu bo imel prenosni telefon YotaPhone 2, darilo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se bo vrha prav tako udeležil. A to je prej simbol skupne odločenosti Pekinga in Moskve, da izziv ameriški prevladi dvigneta na višjo raven, kot pa dokaz zaupanja med Xijem in Putinom.
V govoru, ki ga je imel pred predsedniki velikih podjetij, je Xi razglasil začetek »nove normalnosti«, kakor je poimenoval prihajajoče obdobje počasnejše rasti kitajskega gospodarstva. Partnerje po svetu je hotel prepričati, da bo umirjen vzpon kitajske gospodarske lokomotive, merjen s približno sedmimi odstotki letne rasti bruto domače proizvodnje, najboljši za globalno stabilnost.
Kitajske sanje z azijskimi krili
Kakšno je bilo srečanje med kitajskim predsednikom Xi Jinpingom in japonskim premierom Šinzom Abejem v ponedeljek v Pekingu, najlažje ugotovimo, če pogledamo njuno skupno fotografijo. Dva mračna obraza in stisk rok pred kamerami samo zato, da ljudje vidijo, da med azijskima silama za zdaj ne bo vojne. Srečanje bi moralo sporočati, da je led nekoliko popustil.
Vendar se ni stopil. Xi in Abe nista dosegla pomembnega dogovora o nobenem vprašanju. Njuno srečanje je bilo izsiljeno, da bi Kitajska kot gostiteljica srečanja voditeljev držav članic Apeca (Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) pokazala svetu, da je odgovorna sila in pomemben dejavnik miru.
Toda viri poročajo, da je skupna izjava obeh vlad, s katero so tri dni pred srečanjem Xija in Abeja napovedovali, da sta državi pripravljeni obnoviti dialog, še najmanj od vsega bila skupna. Najprej so jo sestavili v kitajščini, jo nato prevedli v japonščino, nato pa sta obe strani prevedli besedilo v angleščino. Pri tem je vsaka stran po svoje izbrala ključne besede, povezane z ozemeljskim sporom in zgodovino vojn med državama.
Medtem ko so se jezikovni strokovnjaki ukvarjali s primerjanjem različnih izrazov, za katerimi se skrivajo popolnoma drugačna stališča o tem, kdo je kriv za napetost in kako jo odpraviti, so politični analitiki poskušali ugotoviti, kako se bodo razmere razvijale v prihodnje. Kajti nihče pravzaprav ne more zagotoviti, da se po zasedanju Apeca kriza ne bo vrnila ali se celo poglobila. Izraza na obrazih Xi Jinpinga in Šinza Abeja sta nezmotljivo razkrivala, kako hladni so kitajsko-japonski odnosi.
Stališče Tajpeja
»Trikotnik med Kitajsko, Japonsko in Tajvanom je izjemno občutljiv,« je povedal tajvanski uradnik, ki ni hotel razkriti imena. Vprašanje je toliko občutljivejše, če vemo, da so sporni otoki pravzaprav najbliže tajvanskemu teritorialnemu morju, zato je za ohranitev miru v Vzhodnokitajskem morju pomembno tudi stališče Tajpeja do tega vprašanja. Tajvan je tu podoben uteži, ki pomaga ohranjati ravnotežje na strateški tehtnici, in čeprav malokdo odkrito priznava, da lahko pomaga umiriti napete razmere, je treba vedeti, da vpliv Tajvana ni majhen.
»Za nas je najbolje, da se med Pekingom in Tokiem vzpostavi ravnotežje,« je dejal uradnik v Tajpeju. »Preveč nervozna Kitajska je nevarna, preveliko zbližanje obeh sil pa bi potisnilo Tajvan na obrobje.« Odnosi med Pekingom in Tajpejem so se letos spomladi poslabšali po začetku delovanja študentskega gibanja, ki je zaustavilo ratifikacijo sporazuma o trgovini in naložbah med obema stranema. Sprva smo pričakovali, da bodo na letošnje zasedanje Apeca povabili tudi predsednika Ma Ying Jeouja, zaradi česar bi zasedanje resnično postalo zgodovinsko, vendar se to ni zgodilo in v Peking je odpotoval nekdanji namestnik premiera Vincent Siew.
Xi ga je med dvostranskim srečanjem prijazno, vendar z očitnim prizvokom večvrednosti naslovil s »spoštovani gospod Siew« ter se izognil omembi njegovega nekdanjega položaja v vladi, ki je Peking ne priznava. Za Kitajsko je Tajvan samo ena od njenih pokrajin, ki jo namerava dobiti nazaj po možnosti po mirni poti, če pa ji to ne bo uspelo, je to pripravljena storiti tudi s silo, zato je 24-milijonski otok potisnjen v mednarodno osamitev. Na zasedanju Apeca niso prebili niti tega ledu, zato varnostne razmere v severovzhodni Aziji po srečanju voditeljev ne bodo nič manj nevarne kakor doslej.
Nova svilna pot
Kaj se torej dogaja v Pekingu na zasedanju, na katerem so se ta teden zbrali voditelji držav in vlad iz 21 držav v regiji? Kitajske sanje se širijo čez meje azijske sile in zajemajo evrazijsko regijo. Xi je v nedeljo nagovoril predsednike velikih podjetij, ki se udeležujejo spremljajočega poslovnega foruma v okviru zasedanja Apeca, in predstavil strategijo vzpostavitve novega »gospodarskega pasu svilne poti«, ki bo povezala Kitajsko, Srednjo Azijo in Evropo. Za uresničitev tega velikega programa bo Peking ustanovil sklad za svilno pot, je v soboto med srečanjem z voditelji Pakistana, Bangladeša in petih drugih azijskih držav povedal Xi. S skladom bo azijskim državam ponudil 40 milijard dolarjev pomoči za financiranje gradnje infrastrukture ter za krepitev industrijskega in finančnega sodelovanja.
Kaj je v tem novega? Kitajska nikoli doslej ni tako odkrito in konkretno napovedovala vodilne vloge v regiji in tako natančno risala zemljevida, po katerem bo potekala nova svilna pot, ter postavljala Pekinga tako jasno v središče regionalnega razvoja. Poleg tega se je Xijeva strategija ustvarjalne krepitve sodelovanja očitno usmerila v drugo smer - ne proti Tihemu oceanu, ampak proti Južni in Srednji Aziji ter čez njo v Evropo. Tako se bo širitev kitajskih sanj o razcvetu, združevanju in prilagajanju azijskemu načinu življenja in mišljenja izognila negotovi tekmovalni prihodnosti z Japonsko in neizogibnemu nadaljnjemu zaostrovanju odnosov z ZDA.
Xi je že pred tem poudaril, da morajo »narodi Azije voditi politiko v Aziji, reševati težave v Aziji in ohranjati varnost v Aziji«. Kot gostitelj zasedanja Apeca bo moral sicer izreči dobrodošlico ameriškemu predsedniku Baracku Obami, vendar je očitno, da kitajski predsednik tudi tokrat izkorišča zasedanje za to, da bi pokazal, da je drugačen voditelj od predhodnikov in da je njegova država dovolj zrela za prevzem vodilne vloge v regiji. Toliko bolj, ker Kitajska ni pripravljena dopustiti Rusiji, da bi razširila koncept evrazijske unije, ki si ga je zamislil predsednik Vladimir Putin, še manj pa dopustiti Indiji, da bi z navzočnostjo v Srednji Aziji in državah Indijskega oceana vpletla svoje niti v svilno pot in vsaj nekatere njene dele pridobila na svojo stran.
»Odgovorni smo za oblikovanje in uresničenje azijsko-pacifiških sanj za narode v tej regij,« je povedal Xi pred približno 1500 poslovneži v nedeljo. Kaj to pomeni za prihodnost? Pričakujemo lahko, da bo kmalu po zasedanju Peking začel dejavneje oblikovati prostotrgovinska območja, na katerih bo imela Kitajska osrednjo vlogo. Ne bi nas smelo presenetiti, če bo naslednje zasedanje Apeca, ki ga bodo novembra drugo leto organizirali v filipinski prestolnici Manili, zelo drugačno od letošnjega. Zgodovino v azijsko-pacifiški regiji šele začenjajo ustvarjati.
