Tiskane izdaje
Vladimir Putin in Sergej Roldugin ste se spoprijateljila že v mladosti. Bila sta dobra prijatelja, skoraj kakor brata, velikokrat sta krožila po leningrajskih ulicah in prepevala, Putin se je občasno zapletel v kakšen pretep.
Medtem ko se je Putin prebijal na politični vrh in si utrjeval položaj na čelu Rusije, se je Roldugin uveljavil kot klasični čelist in dirigent, vendar sta prijatelja ohranjala tesne stike. Roldugin je nastopal pred Putinom in njegovimi visokimi gosti v uradni predsedniški rezidenci ter v pogovorih za medije mehčal Putinovo javno podobo nepopustljive in resne osebe.
Zaupni dokumenti, ki smo jih pridobili, razkrivajo skrito stran njunega prijateljstva. Kažejo, da je Roldugin deloval v ozadju skrivne mreže, ki so jo upravljali Putinovi sodelavci in z njo skrili vsaj 2 milijardi dolarjev v bankah in podjetjih s sedežem v tujini. To so med preiskavo odkrili Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), nemški dnevnik Süddeutsche Zeitung in drugi medijski partnerji.
V dokumentih je Roldugin omenjen kot lastnik podjetij s sedežem v tujini, ki so prejela več deset milijonov dolarjev vredna plačila od drugih podjetij. Podjetje, povezano s čelistom, je na skrivaj pridobilo vpliv tudi v največjem ruskem proizvajalcu tovornjakov, neko drugo podjetje, povezano z njim, pa velik delež v ruski oglaševalski industriji na televiziji.
Povsem mogoče je, da Roldugin, ki je javno trdil, da ni poslovnež, ni resnični prejemnik tega bogastva. Dokazi v dokumentih kažejo, da je pravzaprav predstavnik mreže ljudi, vdanih Putinu - in morda tudi Putinov predstavnik.
Roldugin ni bil pripravljen odgovarjati na podrobna vprašanja. Novinarji Projekta za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji (OCCRP), ki je partner omrežja ICIJ, so se prejšnji teden na kratko sestali z njim po koncertu v Moskvi. Roldugin jim je povedal, da potrebuje več časa, da bi si ogledal vprašanja in se odločil, kaj lahko pove.
V skrivnih dokumentih je opisanih približno 100 finančnih poslov, povezanih s to mrežo. Vsi so zelo zapleteni in plačila na različne načine prikrita. Delnice podjetij v enem dnevu zamenjajo lastnike, ti pa jih nato prodajo nazaj prvotnim lastnikom. Dokumenti so označeni z datumi za nazaj. Določene so sporne finančne kazni. Podjetja s sedežem v tujini trgujejo med seboj s pravicami do večmilijonskih dolarskih posojil za en sam dolar.
Skoraj v vseh primerih je rezultat enak: denar in moč se selita v roke mreže, v podjetja in k ljudem, ki so blizu Putinu. Skrivni posli mreže so omogočili, da so ljudje v mreži na različne načine prejemali denar, med drugim na stotine milijonov dolarjev s posojili pod zelo ugodnimi pogoji od banke, ki jo nadzira ruska vlada.
Skrivni dokumenti so sestavni del dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca, ki je registrirala nekatera Rolduginova podjetja in pomagala upravljati premoženje mreže na Britanskih Deviških otokih in v drugih davčnih oazah v tujini.
Več let je bilo slišati govorice - predvsem od posameznih žvižgačev - o Putinovem skrivnem bogastvu. Ruski voditelj je bil menda lastnik nekaj podjetij s sedežem v tujini, palače in velikanske jahte. Različne medijske hiše so omenjale, da so nekateri ljudje blizu Putinu obogateli. Toda podrobnosti o skrivnih finančnih poslih Putinovega kroga ljudi so ostale nepojasnjene.
Dokumenti razkrivajo tisto, kar so bile do zdaj samo govorice: skrivno poslovanje Putinovih znancev in prijateljev. Notranji dokumenti odvetniške družbe kažejo, kako so podrejeni in pooblaščenci ustvarjali konstrukcije, v katerih je bilo mogoče skriti in z njimi premikati skrivno bogastvo. Med dokumenti so elektronska sporočila, obrazci bančnih računov, sporazumi o posojilih, transakcije z delnicami in kopije potnih listov. Na njih so navedeni datumi, denarni zneski in pogodbena določila.
Zvestoba in dolgotrajni odnosi pomagajo ohranjati trdno mrežo. Gre za bratovščino Putinovih zaupnikov. Mnogi od tistih, katerih interesi so očitni v razkritih dokumentih, so že desetletja Putinovi prijatelji, še iz časov, ko je živel v Sankt Peterburgu, ki se je pred razpadom Sovjetske zveze imenoval Leningrad. Roldugin je boter Putinovi najstarejši hčeri. Jurij Kovalčuk je bankir, ki je spoznal prihodnjega predsednika, ko je bil Putin še mestni uradnik, Arkadij Rotenberg je Putinov otroški prijatelj, ki je postal milijarder zaradi gradbenih projektov, naftovodov in drugih poslovnih projektov, ki jih je financirala država.
Mnogim, ki so del mreže, tudi Putin, je skupno še nekaj drugega, ne samo to, da se dobro poznajo. Povezani so s sanktpeterburško Bank Rossijo, o kateri ameriška vlada trdi, da je Putinova osebna blagajna.
Dokumenti jasno razkrivajo, da je Bank Rossija zgradila celotno mrežo. Njeni zaposleni so skrbeli zanjo, omogočali ustanavljanje podjetij s sedežem v tujini, imenovali Roldugina in druge za lastnike teh podjetij ter nadzirali transakcije v ruskih, ciprskih in švicarskih bankah.
Ekonomski model načina delitve dobička, pridobljenega z delovanjem mreže, med člani Putinovega kroga so določili že v Sankt Peterburgu. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so Putin in lastniki Bank Rossije ustanovili zadrugo za zaključeno skupino ljudi s svojimi hišami, ki je imela skupen bančni račun. Vsi so lahko polagali nanj denar in dvigovali denar z računa.
V dokumentih družbe Mossack Fonseca ime ruskega predsednika, nekdanjega zelo sposobnega vohuna KGB, ni omenjeno. Zvočni posnetki in izpovedi prič kažejo, da tudi ko se Putinovi najbližji zaupniki zasebno pogovarjajo o njegovih finančnih poslih, uporabljajo psevdonime zanj ali kratko malo raje pokažejo proti nebu, kot da bi izgovorili njegovo ime.
Mreža bi pravzaprav lahko obstajala, ne da bi Putin vedel zanjo in brez njegove podpore, je povedala Karen Dawisha, ameriška politologinja, ki je podrobno proučevala Putina in njegov režim. »Vzame si, kar bi rad,« je povedala. »Če si predsednik Rusije, ne potrebuješ pisne pogodbe, saj ti določaš zakone.«
Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja, je, ko je prejel podrobna vprašanja od ICIJ in njegovih medijskih partnerjev, označil članke, ki bodo objavljeni, za »napad« in »množico laži«, so poročale ruske tiskovne agencije. Peskov je izjavil, da se vprašanja nanašajo na podjetja s sedežem v tujini in »več poslovnežev, ki jih Putin še nikoli v življenju ni videl«. »Nenehno zanikanje nekaterih trditev ali komentiranje nečesa, kar sploh ni povezano z nami, je kratko malo nesmiselno,« je Peskov povedal novinarjem.
Prijateljske vezi
Na youtubu je dostopen videoposnetek Arkadija Rotenberga, nekdanjega inštruktorja juda, ki je postal milijarder zaradi Putina. Na posnetku stoji v družbi več ljudi. Putin se sprehodi mimo z varnostniki, vendar ga Rotenberg ne opazi. Putin se ne ustavi, ampak se dotakne Rotenbergove glave in mu razmrši lase, kakor da bi pobožal psa ali otroka.
Od vseh ljudi v njegovem ožjem krogu prav Arkadij in njegov brat Boris Rotenberg najdlje poznata Putina. Poznajo se že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so kot otroci skupaj vadili v krajevnem klubu borilnih veščin. Njihove prijateljske vezi so se okrepile in začeli so sodelovati tudi poslovno.
Evropska unija in ZDA so leta 2014 uvedle sankcije proti Arkadiju Rotenbergu zaradi Putinove invazije na Ukrajino. ZDA so uvedle sankcije tudi proti njegovemu bratu Borisu.
Ameriško finančno ministrstvo je ugotovilo, da sta brata »zaslužila velikansko premoženje med Putinovim vladanjem« s sklepanjem pogodb z rusko vlado, med drugim sta zaslužila približno 7 milijard dolarjev med pripravami na olimpijske igre v Sočiju. V dokumentih, ki pojasnjujejo razloge za uvedbo sankcij, omenjajo, da sta bila brata izbrana pri posameznih poslih, ker sta »delovala v imenu ali po naročilu ... višjega uradnika« Ruske federacije.
Leta 2013, leto pred uvedbo sankcij, je eno od podjetij Arkadija Rotenberga pridobilo obetavno vladno naročilo za delo pri načrtovanem 40 milijard dolarjev vrednem plinovodu, ki bi potekal od Rusije do Evrope. Dokumenti kažejo, da so skoraj istočasno tri anonimna podjetja vplačala velikanske zneske Putinovi mreži. Po podatkih iz dokumentov družbe Mossack Fonseca je dve od teh skrivnih podjetij, verjetno pa kar vsa tri, nadziral Arkadij Rotenberg.
Posojila od Rotenbergovih podjetij - ta so znašala več kakor 231 milijonov dolarjev - so bila nakazana podjetju Sunbarn Limited s sedežem na Britanskih Deviških otokih, ki ga je ustanovil zaposleni v Bank Rossiji. Pri posojilih niso bili navedeni roki za poplačilo.
Arkadij Rotenberg ni bil pripravljen komentirati teh trditev.
Dokumenti družbe Mossack Fonseca razkrivajo skrivne posle med Putinom in njegovima starima prijateljema Rotenbergoma. O Sergeju Rolduginu dokumenti napačno navajajo, da ni politično povezan, in tako zamegljujejo glasbenikovo vlogo.
Roldugin in Putin sta brez dvoma tesno povezana. Nekatere publikacije so ga označile za Putinovega najboljšega prijatelja. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Roldugin uredil dvojni zmenek, na katerem je Putin spoznal prihodnjo ženo Ljudmilo.
Putin je izbral Roldugina za botra svojemu prvemu otroku - Mariji. Boter opravlja sveto nalogo v tradiciji ruskega pravoslavja. Fotografijo Putina ob Marijini zibelki v družbi žene in Roldugina je še vedno mogoče najti na internetu.
Družba Mossack Fonseca in švicarski bankirji so očitno prezrli lahko dostopne dokaze o povezavi med Putinom in Rolduginom. Švicarske banke so po zakonu dolžne ugotoviti, ali so lastniki računov povezani s politiki, da se tako zavarujejo pred neprimerno uporabo računov. Strokovni izraz za to je »politično izpostavljena oseba« (PEP).
Med dokumenti družbe Mossack Fonseca je tudi prošnja družbe Gazprom Switzerland iz leta 2014 za odprtje bančnega računa za podjetje v Rolduginovi lasti. Na obrazcu prošnje je bilo izrecno postavljeno vprašanje, ali je lastnik podjetja kakorkoli »povezan s politično izpostavljenimi osebami (PEP) ali zelo pomembnimi osebami (VIP)«. Odgovor je bil: ne.
»Banka je po zakonu dolžna preveriti te trditve,« je povedal Mark Pieth, nekdanji vodja oddelka za boj proti organiziranemu kriminalu pri švicarskem pravosodnem ministrstvu. »Roldugin je zaradi svojih povezav s sedanjim državnim voditeljem očitno izpostavljena oseba.«
Gazprom ni bil pripravljen komentirati teh izjav.
Družba Mossack Fonseca je v pismu omrežju ICIJ izjavila, da upošteva »ustrezno vzpostavljeno politiko in postopke«, s katerimi odkriva in obravnava primere, povezane s politiki ali ljudmi, ki so povezani s politiki. Pojasnila je, da družba obravnava takšne primere kot »zelo tvegane«, zato jih podrobneje preveri in občasno ponovi preverjanje. »Natančno in skrbno preverimo vse nove in morebitne nove stranke, naši postopki pa so pogosto podrobnejši od tistih, ki jih določajo veljavni predpisi in standardi ter jih moramo vsi upoštevati.«
Roldugin je verjetno zaradi prijateljstva s Putinom postal eden od ekskluzivnih lastnikov delnic Bank Rossije. Leta 2010 je ena od ruskih tiskovnih agencij razkrila, da je Roldugin lastnik več kakor 3 odstotkov banke. Čelist je leta 2014 za New York Times povedal, da je »pred leti« potreboval denar, zato se je dogovoril, da je postal lastnik delnic. Ni pa pojasnil, kaj je moral narediti, da jih je dobil. Delničarji Bank Rossije so od njene ustanovitve nenehno sodelovali.
Jezero denarja
Jurij Kovalčuk in Putin sta se začela zanimati za Bank Rossijo leta 1991, ko je bila njen največji delničar še vedno leningrajska komunistična partija. Putin je bil takrat županov namestnik in oseba, odgovorna za privabljanje tujih vlagateljev in oblikovanje javno-zasebnih partnerstev.
Po razpadu Sovjetske zveze decembra 1991 je Putin podpisal dokumente, s katerimi so prenesli lastništvo banke na novo ustanovljeno skupno podjetje Kovalčuka in drugih, trdi Karen Dawisha, avtorica knjige Putin's Kleptocracy: Who Owns Russia? (Putinova kleptokracija: kdo je lastnik Rusije?).
»Putinova naloga je bila uzakoniti nekaj, kar bi sicer bilo nezakonito,« je povedala Karen Dawisha.
Kovalčuk je postal večinski delničar in predsednik upravnega odbora preoblikovane Bank Rossije. Ko je ameriška vlada leta 2014 proti njemu uvedla sankcije, ga je opisala kot enega od Putinovih »blagajnikov«.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili Kovalčuk in še nekaj delničarjev banke lastniki dač, samo nekaj ur vožnje oddaljenih od mesta na vzhodni obali Komsomolskega jezera. Putin je našel denar za nakup zemljišča. Skupina je ustanovila zadrugo osmih članov njihove skrivne skupnosti, ki se je imenovala Ozero (Jezero).
Dokumenti družbe Mossack Fonseca kažejo, da so skupna načela, ki so uravnavala delovanje Ozera, veljala tudi pri Bank Rossiji in njenih delničarjih več kakor desetletje pozneje.
Približno uro vožnje od zemljišča zadruge Ozero je urejeno smučišče Igora. Po poročanju krajevnih medijev je razkošno smučarsko središče Putinovo priljubljeno zimsko letovišče. Bank Rossija je javno pomagala financirati gradnjo smučišča. Po poročanju Reutersa so februarja 2013 ob smučišču na skrivaj priredili poroko Putinove najmlajše hčere Katarine Tihonove.
Tihonova se je poročila s Kirilom Šamalovom, sinom Nikolaja Šamalova, člana zadruge Ozero in enega prvih delničarjev Rossije. Leto in pol po poroki si je mlajši Šamalov, star komaj kakšno leto več kakor 20 let, sposodil 1,3 milijarde dolarjev od Gazprombanke in z denarjem pridobil 21-odstotni delež podjetja Sibur, enega največjih petrokemijskih podjetij v Rusiji, delež pa je bil po poročanju Reutersa čez dobro leto vreden vsaj 2 milijardi dolarjev.
Rusko podjetje Ozon je lastnik smučišča. Kovalčuk iz Bank Rossije je solastnik Ozona. Leta 2009 je Ozon prejel posojila, vredna 11,3 milijona dolarjev, od podjetja s sedežem v tujini, ključnega za Putinovo mrežo, razkrivajo dokumenti družbe Mossack Fonseca. Obresti za posojilo so bile enoodstotne.
Eno od posojil, vredno 5 milijonov dolarjev, so preoblikovali in večkrat podaljšali ter ga pretvorili v ruske rublje; menjalni tečaj in nova dopolnila so zmanjšala njegovo vrednost in znesek, ki ga je bilo treba vrniti, kažejo razkriti dokumenti.
Kovalčukov odvetnik je povedal, da so podatki o Bank Rossiji na voljo iz javnih virov, in dodal: »Ne razumemo, zakaj ste postavili ta vprašanja gospodu Juriju Kovalčuku.« Bank Rossija ni odgovorila na podrobna vprašanja o svoji vlogi.
Vojna in mir
Avgusta 2008 je ruska vojska vstopila v Gruzijo na začetku petdnevne vojne. Vojaki so potovali v Kamazovih tovornjakih. Putin je bil dolgoletni podpornik podjetja, obiskoval je njegove tovarne in pred televizijskimi kamerami celo sedel za volan Kamazovega dirkalnega tovornjaka.
Skrivni dokumenti kažejo, da je pet mesecev pred tem klasični čelist Sergej Roldugin na skrivaj pridobil delni nadzor nad podjetjem Kamaz, katerega prihodki so leta 2007 znašali 3,51 milijarde dolarjev. Dokumenti družbe Mossack Fonseca kažejo, da je marca 2008 eno od Rolduginovih podjetij na skrivaj pridobilo možnost nakupa manjšinskega deleža v Kamazu prek podjetja Avtoinvest.
Putinov svetovalec Ruben Vardanjan je bil predsednik uprave in glavni lastnik banke, ki je upravljala Avtoinvest, pomembnega delničarja v Kamazu. Leta 2008 je Vardanjan po poročanju medijev hotel utrditi večinski delež v Kamazu, vendar je potreboval pomoč. Vlada ruske republike Tatarstan je bila lastnica pomembnega deleža v podjetju. Treba jo je bilo samo prepričati, da bi ga bila pripravljena prodati.
Dogovorili so se, da bo Rolduginovo podjetje pomembno vplivalo na vse vidike poslovanja Kamaza, med drugim bo »odobrilo poslovni načrt in proračun« ter potrjevalo, katerim tujim družbam bodo dovolili vlagati v podjetje, če bo Avtoinvest res pridobil večinski lastniški delež. Rolduginovo podjetje je plačalo 1,5 milijona dolarjev za to možnost in pravice.
V zameno je dogovor, ki so ga našli med dokumenti družbe Mossack Fonseca, določal, da bo Rolduginovo podjetje lobiralo za »projekt« - torej za to, da bo Avtoinvest pridobil večinski delež.
Konec aprila 2008 je Tatarstan podpisal pogodbo o prodaji svojih delnic Avtoinvestu pod tržno ceno, so poročali mediji.
Putin se je mesec dni zatem odpovedal položaju ruskega predsednika in zamenjal položaj s premierom Dmitrijem Medvedjevom, še enim zaupnikom, ki ga je poznal še iz Sankt Peterburga. Kljub drugemu položaju je malokdo dvomil o tem, da je Putin pravzaprav ohranil svoj vpliv.
Ko Putina med letoma 2008 in 2012 ni bilo na položaju predsednika, je premoženje Bank Rossije naraslo s 4 milijard na več kakor 8 milijard dolarjev. Mreža Putinovih sodelavcev je postala še dejavnejša.
Ko je Putin zapuščal svoj položaj, je Kamaz cvetel in koval velike načrte. Napovedal je, da bo do leta 2012 namenil 1,5 milijarde dolarjev za posodobitev in podvojitev proizvodnje. Kamaz se je zanimal tudi za morebitno prodajo lastniškega deleža do 42 odstotkov tujemu kupcu, so takrat poročali mediji. Nato pa je globalna finančna kriza hudo prizadela rusko avtomobilsko industrijo. Kamaz je skrajšal svoj delovni teden na štiri dni in omejil proizvodnjo.
Rolduginovo podjetje ni nikoli izkoristilo možnosti za nakup Kamazovih delnic. Decembra 2008 je nemški proizvajalec avtomobilov Daimler kupil del podjetja - toda samo 10, ne 42 odstotkov. Za svoj delež v Kamazu je Daimler plačal 250 milijonov dolarjev Vardanjanovi investicijski banki, ki je bila lastnica Avtoinvesta.
Vardanjan ni bil pripravljen odgovarjati na posamezna vprašanja, ker so bila povezana z »zaščitenimi in zaupnimi« informacijami, o katerih ni pooblaščen razpravljati.
»Projekt smo izvedli kot posel med nepovezanima in neodvisnima strankama po posvetovanju s pravnimi in poslovnimi strokovnjaki, da bi zagotovili skladnost z veljavnimi predpisi,« je povedal Vardanjan. Kamaz tega ni bil pripravljen komentirati.
Skriti posli
Septembra 2009 je predstavnik družbe Mossack Fonseca, pristojen za zagotavljanje poslovanja skladno s predpisi, opozoril na posel, vreden 103 milijone dolarjev in povezan z družbo Sandalwood Continental Limited. Predstavnik Bank Rossije, ki je nadziral posel, je hotel prepričati direktorje Mossack Fonsece, naj ga odobrijo, vendar jih je skrbel obseg posla.
Sandalwood je bil ključni člen mreže, povezane s Putinom. Zdi se, da je bila ena od njegovih nalog sposojanje denarja od banke RCB (Russian Commercial Bank) na Cipru, to banko pa je podpirala državna banka VTB s sedežem v Moskvi. Posel, vreden 103 milijone dolarjev, se je začel kot posojilo, ki ga je banka RCB na Cipru dodelila družbi Sandalwood.
Formalni lastnik Sandalwooda je bil Oleg Gordin, manj pomemben poslovnež, ki je bil nekoč zaposlen pri »policijskih agencijah«, piše na obrazcu za odprtje bančnega računa pri banki RCB, ki je bil shranjen med skrivnimi dokumenti. Gordin je imel tudi pooblaščen dostop do bančnih računov nekaterih Rolduginovih podjetij.
Gordin ni bil pripravljen komentirati teh trditev.
Med letoma 2009 in 2012 je Sandalwood z banko RCB sklenil pogodbe o posojilih, vrednih približno 800 milijonov dolarjev, razkrivajo dokumenti. Leta 2009 si je Sandalwood sposodil približno 600 milijonov dolarjev in vsaj 350 milijonov dolarjev leta 2010. Posojila, ki jih je RCB namenila Sandalwoodu, so bila zelo nenavadna za bančna posojila. Podelila jih je posojilojemalcu, ki ni imel razvidnega poslovnega modela, na podlagi katerega bi lahko vrnil posojeni znesek. Posojila niso bila zavarovana. Pri večini ni bilo treba plačevati obrokov, ampak so se zanašala na obljubo, da bo celoten znesek poplačan po nekem časovnem obdobju.
»Domneva, da je RCB Bank Ltd. tako imenovani 'žep' za visoke ruske uradnike, je neutemeljena in ne ustreza dejanskemu stanju,« je zapisal Michael Maratheftis, predstavnik za odnose z mediji za družbo RCB, v odgovoru na podrobna vprašanja omrežja ICIJ in njegovih medijskih partnerjev. Povedal je, da banka po zakonu ne sme odgovarjati na vprašanja o »tretjih strankah«, vendar je vedno delovala »pregledno«. Dodal je, da je banka posredovala vprašanja omrežja ICIJ pristojnim organom na Cipru, da bi opravili »neodvisno preiskavo«.
Sandalwood je deloval tudi kot člen v verigi zamenjav posojil med skrivnimi podjetji. Dodelil je pravice do prejemanja obresti v milijonih dolarjih različnim podjetjem, med drugim enemu od Rolduginovih podjetij, ki je plačalo 1 dolar, da bi prejemalo 8 milijonov dolarjev obresti na leto. Bančna strokovnjaka, ki sta pregledovala Sandalwoodove dodelitve posojil in posojilo, ki ga je banka RCB dodelila Sandalwoodu, sta povedala, da so bili dokumenti skrb vzbujajoči in verjetno ekonomsko nesmiselni.
»Zdi se, da so ti posli povezani z davčno utajo, goljufijo ali kakšnim podobnim dejanjem, njihov namen pa je pranje denarja,« je povedal David Weber, akademski direktor programa za obvladovanje goljufij na Univerzi v Marylandu in nekdanji posebni svetovalec v ameriškem uradu nadzornika valute.
Maratheftis iz banke RCB je povedal, da je banka »vedno delovala skladno s predpisi, ki preprečujejo pranje denarja«.
ICIJ in njegovi partnerji so analizirali podatke Mossack Fonsece in ugotovili, da sta med letoma 2008 in 2013 skozi mrežo prešli približno 2 milijardi dolarjev, večina prek podjetja Sandalwood Continental.
Sandalwood je deloval kot nekakšna kreditna kartica. Posojal je denar več kakor 20 povezanim podjetjem, in to za različne namene, od financiranja lastnika smučarskega središča Igora do hotela blizu finske meje. Kadar je Sandalwood posojal drugim podjetjem s sedežem v tujini, so bili roki za poplačilo včasih celo 20-letni.
Pri posojilu, vrednem 103 milijone dolarjev, so ugotovili, da si je Sandalwood sposodil znesek od banke RCB in takoj nakazal denar ciprski družbi Horwich Trading. Predstavnik Bank Rossije, ki je nadziral posel, je hotel prepričati panamske direktorje družbe Mossack Fonseca, naj s Sandalwoodom čim prej podpišejo pogodbo o posojilu, namenjenem družbi Horwich Trading. Eden od partnerjev Mossack Fonsece je predlagal, naj najprej podpišejo garantno pismo, s katerim bi se odvetniška družba zavarovala pred morebitno kaznijo in se tako izognila odgovornosti, če bi se pokazalo, da je posel oškodoval banko RCB.
Nato se je oglasil Jürgen Mossack, soustanovitelj odvetniške družbe: »Mislim, da je posel občutljiv,« je zapisal v španščini v elektronskem sporočilu. Skrbelo ga je, da »bi to lahko bila plačila spornega izvora in namena«.
Predstavnik Bank Rossije je pojasnil, da je posojilo oblikovano tako, da izkorišča določila davčnega sporazuma med Ciprom in Rusijo. Sestavil je garantno pismo in pripravil drugo gradivo ter določil časovni okvir plačevanja rednih obrokov posojila, da bi tako pridobil odobritev. Med pridobljenimi dokumenti je to edino posojilo, ki ga je RCB dodelila Sandalwoodu. Ta je imel določen časovni okvir za odplačevanje rednih obrokov. V dokumentih je to edini primer, ko se zdi, da se je Mossack Fonseca odločila ugovarjati.
Dopolnitve so zadovoljile Mossack Fonseco. Panamce je pomirilo tudi to, da je mreži Bank Rossije pomagala pripraviti dokumente švicarska odvetniška družba Dietrich Baumgartner & Partners.
»S stranko iz ugledne ruske banke sodelujemo že nekaj let, naša pravna sodelavka pa je znana švicarska odvetniška družba, zato mislim, da lahko sprejmemo razlage in izvedemo posel,« je zapisal odvetnik iz liechtensteinske pisarne družbe Mossack Fonseca.
Dietrich Baumgartner & Partners niso bili pripravljeni komentirati teh trditev.
V poznejšem elektronskem sporočilu so bili navedeni zneski, ki jih je Mossack Fonseca zaračunala Sandalwoodu, temeljili pa so na višini posojil. Za pomoč pri pripravi dokumentov za 103 milijone dolarjev je družba zaslužila 2030 dolarjev.
Medijske skrivnosti
Mihail Lesin je osebno pomagal Putinu in Bank Rossiji, ki sta poskušala nadzirati ruske medije. Bil je Putinov prvi minister za medije, nato predsednikov svetovalec v drugem mandatu, poleg tega je usmerjal propagandne ukrepe režima. Med Lesinovim službovanjem v vladi je rasel tudi medijski imperij banke. Ko je bil Lesin v vladi, je pomembno prispeval k sklenitvi sporazumov, s katerimi so kritični mediji prišli v last ljudi, tesneje povezanih s Kremljem. Po teh ukrepih so glasovi, kritični do ruskega režima, utihnili.
Ko je Medvedjev zamenjal Putina na položaju predsednika, je Lesin zapustil vlado in se pridružil največji zasebni medijski skupini v državi - Gazprom-Media, ki jo je upravljala Bank Rossija. Gazprom-Media je bila samo del medijskega konglomerata, ki ga je zgradila Bank Rossija. Zaradi njene širitve je predsednik uprave banke Jurij Kovalčuk pridobil vzdevek »ruski Rupert Murdoch«. Leta 2005 je Bank Rossija kupila delež v manjši televizijski mreži, ki jo je Putin nato določil za državno postajo ter tako močno povečal njen doseg in dobiček. Poleg tega je prevzela Ren-TV ter tako utišala kritične glasove in onemogočila preiskave vladnega delovanja.
Dokumenti Mossack Fonsece zdaj razkrivajo skrivni sestavni del medijskih odločitev Lesina in Bank Rossije. Lesin je imel družbo Gloria Market Ltd. s sedežem na Britanskih Deviških otokih. Ustanovil jo je leta 2011, da bi z njo zbiral oglaševalski denar, je zapisano na obrazcu o izvoru sredstev, shranjenem med dokumenti Mossack Fonsece.
Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je Lesin pomagal ustanoviti oglaševalsko družbo Video International, ki je v nekem trenutku nadzirala kar dve tretjini televizijskega oglaševanja v državi. Bank Rossija je bila javno lastnica 16 odstotkov te družbe, Rolduginova družba s sedežem v tujini, ki jo je na skrivaj ustanovila banka, pa je bila lastnica dodatnega 12,5-odstotnega deleža, kažejo dokumenti. Po podatkih z obrazcev o bančnih računih iz leta 2014 so letni prihodki te družbe, International Media Overseas, znašali približno 10 milijonov dolarjev.
Odvetnik, ki zastopa družbo Video International, ni bil pripravljen odgovarjati na podrobna vprašanja in je povedal, da ti podatki niso javni v Rusiji.
Rolduginova družba International Media Overseas ni bila samo lastnica medijskih družb. Leta 2011 je s podjetjem s sedežem na Kajmanskih otokih sklenila sporazum o nakupu delnic, datiran za nazaj. Prihodki so bili nakazani v Švico, kjer je takšen dogovor zakonit. Stranki sta si izmenjali identično količino delnic in tako poravnali vse obveznosti, tako da jima ni bilo treba opraviti dejanske menjave delnic. Namesto tega sta se družbi dogovorili o menjavi in nato kratko malo izplačali dobiček, kakor da bi se menjava dejansko zgodila. Leta 2011 je International Media Overseas iz tega posla pridobila 463.800 dolarjev. Dokumenti kažejo, da je imel Sandalwood Continental od tovrstnih poslov med letoma 2008 in 2011 skoraj 4 milijone čistega dobička.
Upravljanje krize
Putinov krog prijateljev in sodelavcev vzdržujeta dva nujno potrebna dejavnika: zaupnost in nadzor. Sovražijo tveganje. Putin je pokazal, da je pripravljen sprejeti agresivne ukrepe, da bi z njimi zagotovil tajnost in zaščitil skupno premoženje.
Decembra 2011 se je finančni sistem Cipra, kjer je Sandalwood Continental opravljal večino poslov, znašel v težavah. Država se je začela pogajati z Rusijo o izrednem posojilu. Konec tega leta je Sandalwood, ki je posloval z banko RCB na Cipru, začel prenašati svoja posojila na drugo družbo s sedežem na Britanskih Deviških otokih - Ove Financial.
Leta 2012 je Sandalwood dodelil več deset posojil, nekatera med njimi so bila vredna več sto milijonov dolarjev, družbi Ove Financial. Za vsako je morala plačati po 1 dolar, za nekatera ji celo ni bilo treba plačati.
Ove Financial je bila tudi ena od lastnic delnic družbe Gloria Market Mihaila Lesina.
Ove Financial je poslovala v Luksemburgu, ki je bil varen pred težavami, v kakršnih se je znašel Ciper. Družba je uporabljala še eno podjetje s sedežem v Panami - podjetje Morgan & Morgan. Iz pritožb v elektronski pošti je razvidno, da predstavniki Bank Rossije niso bili zadovoljni s storitvami Mossack Fonsece, saj je odvetniška družba predolgo prenašala dokumente oziroma ni vedno pripravila takšnih, kakršne so zahtevali.
Mreža je delovala naprej, vendar brez Mossack Fonsece ali Sandalwood Continentala. Sandalwood je zato leta 2013 nehal poslovati.
Putinovi sodelavci so se odločili še za druge spremembe, s katerimi so podprli delovanje mreže. Nov namestnik je nadomestil Roldugina kot lastnika družbe, povezane s Kamazom. Roldugin ni bil vedno zelo skrben vodja. Predstavnik Bank Rossije se je v nekem elektronskem sporočilu pritožil Mossack Fonseci, da je težko urediti vse za to, da bi Roldugin podpisal dokumente. Zdaj to ni bila več težava.
Približno takrat so člani zadruge Ozero začeli prenašati del velikanskega premoženja, ki so ga nabrali, na svoje otroke. Pridobljeni dokumenti razkrivajo, da je Arkadij Rotenberg imenoval sina Igorja za lastnika nekaterih svojih podjetij, povezanih z Mossack Fonseco. Takšni prenosi iz generacije v generacijo kažejo na vzpon nove ruske aristokracije. Rotenbergi in drugi milijarderji, ki so postali uspešni pod Putinovo zaščito, vplivajo na rusko gospodarstvo.
Deset odstotkov bogatih ljudi v Rusiji ima v lasti 85 odstotkov premoženja gospodinjstev v državi, ugotavlja družba Credit Suisse v poročilu za leto 2014. Hkrati ima 83 odstotkov prebivalstva manj kakor 10.000 dolarjev osebnega premoženja. Neenakost je v Rusiji tako velika težava, da bi jo bilo treba obravnavati kot posebno kategorijo, so zapisali v poročilu.
Leta 2014 je Lesin zapustil družbo Gazprom-Media. Ruski mediji so za to okrivili spor med njim in Kovalčukom iz Bank Rossije. Preselil se je v ZDA, kjer je bil menda lastnik več milijonov dolarjev vrednega premoženja, zaradi katerega je postal sumljiv pristojnim ameriškim organom.
Novembra 2015 so ruski mediji poročali, da je Lesin umrl zaradi srčnega napada v washingtonskem hotelu. Štiri mesece zatem je strokovnjak, ki je opravil posmrtni zdravniški pregled, povedal, da smrt nikakor ni bila naravna. Zdravnik je povedal, da je Lesin umrl zaradi udarca v glavo s topim predmetom, poleg tega je imel poškodbe na vratu, trupu in okončinah. Policija preiskuje njegovo smrt.
Koliko skrivnosti, povezanih s Putinovo mrežo, je Mihail Lesin odnesel s sabo v grob, najbrž nikoli ne bomo izvedeli.
***
Avtorji: Jake Bernstein, Petra Blum, Oliver Zihlmann, David Thompson, Frederik Obermaier in Bastian Obermayer
V sodelovanju z: Olesja Šmagun in Roman Anin iz Projekta za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji.
