»Vsi veliki igralci so mrtvi, a se tega ne zavedajo«

Tekma za brazilski predsedniški stolček se je izkazala za veliko bolj razburljivo, kot se je zdelo pred letom dni ali še celo pred nekaj meseci, ko so raziskave javnega mnenja zmago v veliki meri že skorajda pripisale predsednici Dilmi Rousseff. Tla pod njenimi nogami so se zamajala in po zadnjih javnomnenjskih anketah se ji drugi mandat vse bolj izmika iz rok.

Zadnji dve raziskavi agencij Datafolha in Ibope, objavljeni pred nekaj dnevi, sta pokazali enako sliko – izzivalca Rousseffove, kandidata Stranke brazilske socialne demokracije (PSDB) Aécia Nevesa, bi podprlo 45 odstotkov volivcev, predsednico pa dva odstotka manj. Podobno usodo so ji javnomnenjske ankete napovedovale že pred prvim krogom, le da naj bi jo porazila socialistka Marina Silva, ki pa se je, kot nam je pojasnil profesor filozofije na univerzi v São Paulu Vladimir Safatle, izkazala za zelo šibko kandidatko.

Vas je uvrstitev Nevesa v drugi krog presenetila, še posebej po tem, ko so raziskave javnega mnenja prednost dajale Silvi?

Da, to me je presenetilo. Pokazalo se je, da je Brazilija močno razdeljena država, kljub temu pa možnosti za tretjo pot, ki bi obrodila sadove, ni. Silva je sicer mislila, da bo lahko predstavljala tretji pogled, a to je s toliko antagonizma zelo težko. Ko so jo protikandidati soočili z nekaterimi liberalnimi predlogi v njenem programu, so volivci dojeli, da je pravzaprav le drug obraz enakega pogleda, ki ga tradicionalno zastopa PSDB. Zatem so se odločili, da bodo raje volili »original«, kar je razlog za to, da zdaj izbiramo med dvema tradicionalnima možnostma v brazilski politiki.

Komu je bolj koristilo, da so volivci Silvo zapustili – Rousseffovi ali Nevesu?

Nikomur od njiju. Mislim, da bodo glasovi Marine Silve zelo razdeljeni. Del glasov so ji namenila ekološka gibanja in nekateri levičarski volivci, ki so se čutili prevarane zaradi kompromisov, ki jih sklepa Delavska stranka; drugi del glasov pa so ji zagotovili liberalni volivci, ki našo največjo težavo vidijo v stagnaciji gospodarstva in slabem stanju socialne države. Običajno bi se zgodilo, da bi levičarski volivci podprli Rousseffovo, liberalni pa Nevesa, a pričakujem, da bodo glasovi na koncu razdeljeni skorajda po polovici.

Je Neves primeren nasprotnik Rousseffovi ali bi bila Silva resnejša tekmica?

To je težko reči. Ko se je Silva pojavila, je ustvarila vtis, da bo zelo močna kandidatka, vendar pa ni zdržala dveh tednov pritiskov in soočenj. Njena moč je bila samo navidezna. Po drugi strani pa je Neves resnično močan nasprotnik. Prvič zato, ker za njim stoji močna stranka SDP z guvernerji v pomembnih državah. Drugič, ker nima toliko nasprotujočih pogledov kot Marina Silva, ki je prišla z levice, volivcem pa skušala prodati zelo liberalen gospodarski program. Upoštevati moramo tudi, da je politični profil Aécia Nevesa zelo tradicionalen – prihaja iz stare družine in uporablja tradicionalno retoriko, njegov ded Tancredo Neves pa je bil predsednik Brazilije. Predstavljanje v tej vlogi je zanj veliko lažje.

Raziskave kažejo, da je tekma med Rousseffovo in Nevesom zelo tesna. Kaj je prispevalo k takšnemu razvoju dogodkov?

Razlogi so trije. Prvič, za nami je že 12 let vladavine iste stranke [Delavske stranke], kar se v brazilski zgodovini še ni zgodilo. Zavedati se moramo, da so ljudje tega naveličani. Do neke mere imajo celo prav, saj so dolgo pričakovali veliko več, kot jim je vlada uspela zagotoviti. Ko je Dilma Rousseff leta 2010 prevzela položaj, so pričakovali investicije v socialo, izobraževanje, zdravstvo, javni promet itd., kar je Delavska stranka tudi obljubljala, vendar pa ni ničesar naredila. Ne le, da se je rast brazilskega gospodarstva ustavila, največja težava še vedno ostaja dejstvo, da smo zelo neenaka družba. Po eni strani imamo neverjeten delež milijonarjev – smo šesta ali sedma država z največjim deležem milijonarjev na svetu –, po drugi strani pa največje število ljudi še naprej životari z minimumom.

Drugi razlog je, da Delavski stranki ni uspelo prevetriti brazilske politike, ampak se je ugnezdila v sistem in se v zameno za obstanek v igri sprijaznila z visoko ravnjo korupcije. Ljudje tega ne marajo. Tretji razlog pa je preprosto to, da hočejo spremembo. Velik del prebivalstva bi glasoval za kogar koli, le za trenutno oblast ne. Kdor koli bi torej stal nasproti Rousseffove v drugem krogu, bi po mojem mnenju dobil veliko glasov.

Bi podpora Silve Nevesu lahko pomagala tehtnico nagniti na njegovo stran?

Mislim, da Silva ne predstavlja več enake množice glasov, kot jo je pred dvema tednoma. Velik delež njenih privržencev se čuti izdane, saj je obljubljala pot, ki ne bo prepletena ne s SDP ne z Delavsko stranko, a jim je lagala in podprla eno od njiju [Nevesovo]. Takrat je tudi dejala, da zamisel o tretji poti ni bila prava.

Ali brazilski volivci na predsedniških volitvah običajno glasujejo v skladu s svojo strankarsko preferenco ali svoj glas zaupajo kandidatu glede na njegove politike in obljube?

Brazilija je zelo razdeljena država z jasnimi ideološkimi stališči. Trenutno smo v razmerju 50:50 –polovica volivcev glasuje za levičarsko stranko, polovica pa za desničarsko.

Kdo so torej ljudje, ki bodo glasovali za Rousseffovo, in kdo bo glasoval za Nevesa?

Največji delež volivcev Rousseffove predstavljajo ljudje s severa države, ki je bil zelo reven, vladni socialni programi pa so spodbudili razvoj. Ti volivci Rousseffovo močno podpirajo, za to pa imajo dobre razloge. Druga skupina volivcev, ki jo bo podprla, pa so tisti, ki ne marajo stranke SDP, torej ljudje, ki za Rousseffovo ne glasujejo, ker so ji naklonjeni, ampak ker zares sovražijo nasprotnika.

Volivci glasujejo tudi iz strahu – glasujejo, ker se bojijo, da bo Neves ukinil socialne programe, oziroma da bo Delavska stranka uničila gospodarstvo. Ne glasujejo z navdušenjem. Ne glasujejo za to, ker v nekoga verjamejo, ampak ker v nekoga ne verjamejo. To se je v Braziliji v modernem času zgodilo prvič in prav to je najbolj žalostna plat brazilskih volitev. Je tudi simptom izčrpanosti brazilske politike. Razvoj smo namreč doživeli v obdobju, ki ga lahko označimo za »lulizem« [po priljubljenem predsedniku Luizu Ignáciu Luli da Silvi], a to obdobje se je zaključilo, v novi dinamiki pa ne moremo oblikovati cikla moči. Tudi Aécio Neves je le ponovitev obdobja, ki se je zaključilo s Fernandom Henriquejem Cardosom. K sodelovanju vabi ljudi, ki so tvorili osnovo Cordosove vlade, zato je povsem razumljivo, da volivci pravijo »Ta film sem že videl, in to z istimi igralci«.

Na nek način smo se znašli v Freudovih sanjah o očetu, ki nekaj razlaga, a se ne zaveda, da je mrtev. Prav v tem trenutku se je znašla brazilska politika – vsi veliki igralci so mrtvi, a se tega ne zavedajo.

Če sta obe največji stranki mrtvi, je sploh kaj možnosti za napredek in spremembe?

Obstajata dve možnosti. Prva je, da se bodo razširili ekstremizmi, tako levičarski kot desničarski. Ta pojav že vidimo v Evropi, v državah kot sta Francija in Britanija, bojim pa se, da se bo to zgodilo tudi v Braziliji. Drugi scenarij, ki je še bolj grozljiv, pa je, da se ne bo zgodilo prav nič in bomo ostali v tej paralizirani situaciji. Zaskrbljujoče pri tem je, da smo bili vedno država, ki je poskušala nekaj ustvariti, novo levico, politično izkušnjo itd. Vedno smo bili zelo vključeni v politiko, a to danes ni več tako.

Kateri scenarij je verjetnejši?

Trenutno drugi. Rousseffova ni iskrena, njena stranka nima programa, zadnja štiri leta pa so bila zelo slaba, saj so počivali na lovorikah Lulove vlade, ustvarili pa niso ničesar novega. Po drugi strani pa je Neves samo ponovitev zgodbe, ki smo jih videli že v devetdesetih. Mislim, da se nam še nekaj let obeta zelo melanholična politična situacija. Ker je konec alternative, ki jo je predstavljala Marina Silva, ki je volitve zaključila ne kot velika ampak kot drugorazredna voditeljica, smo se znašli pred veliko praznino.

Omenili ste, da je brazilska družba vselej vključena v politiko in proaktivna. Se v nedavnih protestih [lani in letos poleti] niso pokazali zametki neke nove smeri?

To je zelo dobro vprašanje. Najprej bi poudaril, da protesti niso bili nekaj, kar bi z lahkoto odmislili. Bili so zelo nasilni – ne spomnim se, kdaj bi protestniki v Braziliji hoteli zažgati parlament, potem, ko jih je policija odbila, pa so namesto tega zažgali zunanje ministrstvo –, kar zelo jasno kaže na veliko raven nezadovoljstva med Brazilci. A težava je, da so bili ljudje le na ulicah, nihče pa ni tega vrenja ponesel dlje. To se dogaja tudi drugod, na primer v Turčiji in Tuniziji. Toda to je bil le prvi val, ki je običajno gibanje negacije – ljudje preprosto rečejo ne. Včasih moramo počakati pet ali deset let, da se pojavi nekaj, kar bi lahko negacijo spremenilo v novo obliko politike. Mislim, da bomo to zmogli, a pot bi znala biti še zelo dolgo. Tako kot pri vseh zgodovinskih dogodkih.