Tiskane izdaje
Še preden je kitajska vojaška ladja sredi prejšnjega tedna izplula iz pristanišča v Zhanjiangu in se odpravila proti Džibutiju, je uradni Peking svoji in tuji javnosti poskušal pojasniti, zakaj potrebuje vojaško oporišče na Afriškem rogu: zaradi učinkovitejšega izpolnjevanja mednarodnih obveznosti, je povedal tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Geng Shuang.
Zaradi ohranitve miru in stabilnosti v Afriki. Zaradi zagotavljanja mirnega razvoja, ki se mu azijska sila na vse načine posveča. Če je to res, bo morala Kitajska kmalu odpreti še eno vojaško oporišče, in to v Pakistanu, pozneje pa še nekaj oporišč, denimo v Bangladešu in morda še na Šrilanki. Tako se ji bo v bližnji prihodnosti morda zazdelo, da mora podobno zagotoviti učinkovito »izpolnjevanje mednarodnih obveznosti« vzdolž celotnega (gospodarskega) pasu in (svilne) poti, po kateri bo razporedila več kakor sto milijard svojih naložb in jo seveda imela za varnostno »biserno ogrlico«, na kateri so nanizani številni dejavniki svetovnega miru. Vojaške ambicije velesil so brez izjeme povezane z njihovimi gospodarskimi interesi, vendar se pogosto skrivajo za tem, da je menda treba zagotoviti mir v regijah, v katerih so kakor koli navzoče, ali zaščititi sorojake, ki so se v njih znašli iz kakršnih koli poslovnih razlogov.
Eden od vzrokov za odprtje oporišča v Džibutiju je že to, da ima Kitajska več kakor 2000 pripadnikov mirovnih sil v misijah po Afriki, od tega jih je 750 v Južnem Sudanu. Ko so lani ubili dva kitajska pripadnika mirovnih sil, medtem ko sta patruljirala ob begunskem taborišču v Džubi, glavnem mestu nove države, je bila kitajska javnost izjemno nezadovoljna zaradi mlačnega odziva Pekinga na takšne incidente. »Proti tistim, ki nas ranijo, se moramo boriti, ne pa jih samo obsojati,« je zapisal neki pisec spletnega dnevnika na družbenem omrežju, na podlagi takšnega razpoloženja pa je kitajsko politično vodstvo pridobilo podporo svoje javnosti za vojaški korak daleč čez svoje meje.
Prehitevanje zaradi pogumnih podjetij
Kitajska je zadnja leta prehitela svoje gospodarske tekmice zaradi svojih pogumnih podjetij – večinoma državnih –, ki so bila pripravljena vlagati velik kapital v visoko tvegane države. Toda to pomeni, da je čedalje več Kitajcev odšlo na območja, kjer iz različnih razlogov niso dobrodošli ali kjer kratko malo delijo usodo vseh tujcev, ki so lahka tarča ekstremistov ali organiziranih skupin. Tako so prejšnji mesec v pakistanski pokrajini Beludžistan ubili mlada Kitajca, ki sta v pokrajinskem glavnem mestu Kveta poučevala kitajščino in se hkrati učila urduja. Ko ju je konec maja ugrabila Islamska država, je tako še enkrat opozorila, s kakšnimi izzivi se bodo kitajski državljani čedalje pogosteje spoprijemali na svilni poti.
Mnogi med njimi namreč samo sledijo velikanskim naložbam svoje države v nekatere države in regije, in ker pri tem v medijih vedno pišejo o prijateljstvu in partnerstvu, Kitajci pogosto odhajajo tja z občutkom, da se jim ne more zgoditi nič hudega. Vse to seveda še ni dovolj dober vzrok za odpiranje vojaških oporišč v državah, skozi katere potekata pas in pot, vendar je gotovo eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o odpiranju oporišč. Kajti Kitajska pri večini sporazumov o gradnji infrastrukture v državah ob pasu in poti izvedbo zaupa svojim inženirjem in delavcem, kar pomeni, da jih več tisoč sodeluje pri vsakem od teh projektov.
V Beludžistanu, kjer je nakopičenih največ projektov, o katerih so se dogovorili v okviru kitajsko-pakistanskega gospodarskega pasu, je množica Kitajcev že začela motiti krajevne prebivalce, ki jih je pogosto treba razseliti, da bi naredili prostor za gradbena dela, pa tudi islamistične upornike, ki so že pred tem vznemirjali to regijo.
Nova točka interesa, pristanišče Gvadar
Zato se tudi pakistanski analitiki čedalje pogosteje sprašujejo, ali si lahko Islamabad privošči tako tesne odnose s Pekingom, da bi dovolil odprtje kitajskega pomorskega vojaškega oporišča v beludžistanskem pristanišču Gvadar. Pentagon je v svojem poročilu prejšnji mesec posebej omenil to pristanišče z globokim morjem in strateškim položajem ter predvidel, da bi to lahko bila najverjetnejša lokacija za naslednje kitajsko vojaško oporišče. Tiskovni predstavnik kitajskega obrambnega ministrstva Wu Qian je trditev označil za »čisto ugibanje«, vendar čedalje višje naložbe v širitev in posodobitev tega pristanišča kažejo na to, da bi Kitajski izjemno koristil izhod na Arabsko morje prav v točki, s katere bi lahko nadzirala Hormuz in številne pomorske poti v Indijskem oceanu.
Pakistanski vojaški viri razkrivajo, da je Islamabad že ustanovil posebno enoto za zaščito kitajskih interesov in državljanov, ki sodelujejo pri projektih ob gospodarskem koridorju, ki poteka skozi to državo. Trenutno jih že varuje 9000 vojakov in 6000 pripadnikov paravojaških sil, v Gvadar pa so poslali tudi kitajske marince, ki bodo tam stalno nastanjeni, da bi varovali kitajske vojaške ladje, ki se bodo v bližnji prihodnosti dotikale dokov v tem pristanišču.
Eden od dejavnikov, ki vplivajo na to, da kitajska vojska sega čez meje svoje države, je tudi reforma Narodnoosvobodilne vojske, ki ji je državni vodja in vrhovni poveljnik vojske Xi Jinping pred dvema letoma ukazal, da mora zmanjšati svoje vrste za kar 300.000 vojakov, da bi iz velikanske vojske z 2,3 milijona ljudi naredili sodobnejšo, učinkovitejšo, a hkrati še vedno največjo vojsko na svetu.
Število ljudi se bo zmanjšalo predvsem v kopenskih enotah, ustanovili pa so še nekaj brigad marincev. Kmalu jih bo, kakor poročajo pakistanski viri, že 100.000. Nekateri bodo delovali v kitajskih priobalnih oporiščih, druge bodo poslali na različne misije po svetu, med drugim jih bodo predvidoma približno 10.000 nastanili v Džibutiju.
Toda največ vprašanj Pakistana glede kitajske navzočnosti je povezanih z izkušnjami, ki jih ima ta država z ameriškimi vojaškimi oporišči, odprtimi na njenem ozemlju. Tako kakor so bile pakistanska in ameriška vojska ter vojaškoobveščevalne službe obeh držav tesno povezane zaradi strateških interesov, zaradi katerih je Islamabad dovolil ZDA, da so s pakistanskega ozemlja napadale islamiste v Afganistanu, tako bi Pakistan tudi s Kitajsko imel neko skupno točko, ki bi ju povezovala in omogočala nadaljnje vojaško zbliževanje. To je seveda Indija.
Slabše varnostne razmere
Toda zaradi navzočnosti in delovanja ameriške vojske v Pakistanu se je varnostno stanje samo še poslabšalo, saj se je okrepil lokalni ekstremizem, ki so ga delno spodbudili tudi napadi ameriških brezpilotnih letalnikov, ki so pogosto povzročali žrtve med civilisti. Pakistanci se zavedajo, da kitajski spor z Indijo ni primerljiv z njihovimi težavami z veliko sosedo, prav tako kakor ameriški obračun z islamisti v Afganistanu ni vedno upošteval pakistanskih interesov.
Zato vojaško širitev Kitajske merijo z različnimi vatli ne samo države, ki bi jo lahko imele za tekmico, ampak tudi »partnerice za vse letne čase«, kakor pravijo Pakistanu v kitajskem diplomatskem jeziku. Bi bilo morda najbolje, da bi vse sile pustile vojsko doma? Toda potem ne bi bile velike sile in ne bi mogle nadzirati poti, po katerih pluje nafta, ki je še vedno najpomembnejše vodilo globalnega altruizma velesil.
