Tiskane izdaje
Izvir ostrih besed je bilo menda torkovo poročilo Washington Posta, ki je povzelo obveščevalne analize o hitrem napredku severnokorejskega jedrskega programa. Po poročanju ameriških medijev je predsednika spravilo v borbeno razpoloženje, toda v telefonskem razgovoru s svetovalci, ko so razpravljali o odzivu, jim menda ni dal vedeti, da bo tako oster. Menda je dejal le, da bo Kim Džong Una opozoril, naj ne pričakuje umika ZDA ter da bo pritisnil na Kitajsko, naj ukroti težavno sosedo in zaveznico.
Tiskovna predstavnica Bele hiše Sarah Huckabee Sanders je včeraj dejala, da so svetovalci za nacionalno varnost vedeli, kakšen bo »ton in moč predsednikovega odziva«, toda »izbor besed je bil njegov«. Po pisanju New York Timesa je predsednik menda prepričan, da ima boljši občutek o tem, kakšna oseba je Kim, kot njegovo osebje. Verjame namreč, da je severnokorejski voditelj navajen pometati z ljudmi okoli sebe, zato mu menda hoče pokazati, da z njim ne more zobati češenj.
Razglašeni zbor
Tudi zunanji minister Rex Tillerson je razlagal, češ da je Trump svoje sporočilo oblikoval v jeziku, ki ga »Kim Džong Un najbolje razume, saj se zdi, da mu diplomatski ni blizu«. Po njegovih besedah so se na ta način hoteli izogniti morebitni »napačni presoji« v Pjongjangu. Hkrati je še enkrat poudaril, da »ZDA niso neposredno ogrožene« in da »Američani lahko nocoj mirno zaspijo«, dokaz tega je menda tudi pristanek njegovega letala na otoku Guam, kjer so dotočili gorivo, kljub temu da so iz Severne Koreje prihajale grožnje o napadu na ameriška vojaška oporišča na njem.
»Govorimo z enim glasom, tako kot ves svet,« je zatrdila Heather Nauert, tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva, toda včeraj se je bolj slišalo ne ravno ubrano večglasje. Nekaj ur kasneje je namreč obrambni minister James Mattis poudarjal vojaško moč ZDA in opozoril Pjongjang, naj opustijo vsa premišljevanja o (vojaških) akcijah, saj bi te povzročile konec njihovega režima in uničenje ljudstva. Takšno vroče-hladno menjavanje povzroča precej zmede, čeprav sedanja Bela hiša − razen z besednjakom − v resnici sledi receptu prejšnje vlade in poskuša z osredotočenjem diplomatskih, gospodarskih in vojaških sil prepričati Pjongjang, naj zamrzne jedrski program in preizkuse balističnih izstrelkov, preden bodo ti neposredno ogrožali ZDA.
Teorija norca
Toda besede so pomembne, trdi publicist Michael Dobbs, avtor študije o Kubanski krizi, ko so ZDA poskušale preprečiti namestitev ruskih jedrskih izstrelkov na Kubi. Takrat je ameriško zunanje ministrstvo prehitelo Belo hišo in napovedalo »nadaljnje akcije« Washingtona, kar je tako razjezilo predsednika Johna Kennedyja, da je osebno okaral tiskovnega predstavnika ministrstva in ga opozoril, da morajo obvladovati razmere in biti »prekleto previdni« ter usklajevati in umiriti javne izjave. Dobbs trdi, da je bila največja nevarnost za jedrski spopad morebitno napačno razumevanje trditev nasprotnika, povečevala se je z višanjem vojaške pripravljenosti. »To skoraj gotovo drži tudi za sedanjo krizo s Severno Korejo«, meni ameriški avtor.
Trump je včeraj nehal prilivati olje na ogenj, čeprav ni mogel povsem iz svoje kože in je po spletu sporočil, da je ameriški jedrski arzenal »močnejši kot kdaj prej« in dodal »upajmo, da nikoli ne bo treba uporabiti te moči«. Morda je res ubral teorijo norca, ki jo je razvil Richard Nixon in po kateri naj bi nasprotnike poskušal prepričati, da je ameriški vrhovni poveljnik tako nepredvidljiv in nestanoviten, da ga ni pametno izzivati. Toda teorija v praksi Vietnam ni prisilila h pogajanjem, nobenega zagotovila ni, da bi delovala pri Severni Koreji. Seveda pa obstaja tudi druga možnost, ki jo je takole ubesedil nekdanji obrambni minister William Perry: »Jedrsko odvračanje je učinkovito le, če se zdi grožnja verjetna; gobezdanje škoduje položaju naše nacionalne varnosti.«
