Tiskane izdaje
Odločitev turških oblasti, da iraškim Kurdom omogočijo dostop do Kobanija, je med kurdskim prebivalstvom požela veliko navdušenje in hkrati dvignila moralo borcev v malem sirskem obmejnem mestu. A odločitev Ankare je treba razumeti v širšem kontekstu.
Še pred petimi dnevi je izgledalo, da bo mednarodna skupnost na čelu z Združenimi državami in Turčijo kurdsko enklavo na severovzhodu Sirije žrtvovala v imenu »višjih strateških ciljev«. Borci Islamske države so zasedli že polovico Kobanija in njegovo celotno zaledje. Izmučenim branilcem mesta, ki je v tako rekoč neposrednem televizijskem in spletnem prenosu postal simbol kurdskega upora, je zmanjkovalo orožja. Bili so stisnjeni v kot. A v zadnjih dneh – izjema potrjuje pravilo – se je tokrat vendarle nekaj premaknilo.
Najprej so letalske sile koalicije voljnih s pomočjo kurdskih obveščevalnih podatkov s terena okrepile letalske napade na IS, ki je Kobani v nasprotju s svojo bojno doktrino v pričakovanju »miru z neba« napadla z velikim številom svojih sil in s tem naredila katastrofalno taktično napako. Koalicijski bombniki so v zadnjih dneh posledično močno razredčili vrste skrajne sunitske milice, hkrati pa so kurdskim branilcem opustošenega mesta, ki leži na turški meji, proti pričakovanjem odvrgli velik paket orožja, streliva in medicinske pomoči.
To – vendarle – ni bila več le moralna podpora, ki so je bili kurdski borci in borke iz vrst YPG v zadnjem mesecu dni deležni ogromno, a to njihovega položaja in pretnje genocida nad kurdskim prebivalstvom na severovzhodu Sirije do pred nekaj dni ni niti malo omililo. Še več: ameriški zunanji minister John Kerry je jasno povedal, da Kobani ne spada med koalicijske prioritete, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan pa je kurdske borce zaradi njihovih vezi s Kurdsko delavsko stranko (PKK) označil za teroriste.
Potem pa je − dobesedno čez noč − sledil velik obrat v turški politiki do kurdskega vprašanja na severu Sirije, kjer je levičarska Kurdska demokratična zveza (PYD) skupaj s svojim oboroženim krilom YPG že od poletja 2012, ko so se iz kurdskih območij taktično umaknile sirske vladne sile, uspešno organizirala kurdsko avtonomijo. Ta je temeljila na neposredni demokraciji, sirski Kurdi iz Kobanija pa se zaradi svojega razumljivega varnostnega in političnega oportunizma nikoli niso hoteli uradno priključiti sirski opoziciji, saj so sklenili »pakt o nenapadanju« z režimom Bašarja al Asada.
To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj jim kurdske sile iz drugih predelov Sirije, kjer živi približno dva milijona in pol Kurdov, nikoli niso zares priskočile na pomoč. Še posebej pa to velja za iraške Kurde in njihovega voditelja Mustafo Barzanija, ki so ideološko povsem na drugem bregu, hkrati pa so gospodarsko in tudi drugače tako tesno povezani s Turčijo, da si konflikta z Ankaro niti slučajno niso mogli dovoliti.
Medtem se je močno stopnjeval tako diplomatski kot medijski pritisk na turške oblasti, ki so na svoje ozemlje sicer sprejela okoli 170.000 kurdskih beguncev, a napade Islamske države na Kobani v strahu pred morebitno širitvijo kurdske avtonomije le aktivno-pasivno opazovale. Taktiziranje se je Ankari maščevalo s srditimi protesti Kurdov po vseh večjih turških mestih in s prebujenimi sovražnostmi s PKK. Morebitni padec Kobanija, »kurdskega Stalingrada«, bi v Turčiji lahko zanetil velikanski ogenj, ki ga ne bi bilo mogoče pogasiti, in tega so se turške oblasti očitno zavedle »v zadnjih sekundah sodnikovega podaljška« in, »spodbujene« od Združenih držav, sprejele taktično modro odločitev: da pešmergam, oboroženim enotam iraškega Kurdistana, omogočijo prehod svojega ozemlja in dostop do obleganega Kobanija. To bo – bolj kot kar koli – okrepilo turške pozicije v regiji, ki so se zaradi skrajno nekonsistentne zunanje politike v zadnjih dveh letih dodobra oslabile, hkrati pa najverjetneje umirilo tudi notranje vrenje, ki bi lahko bližnjevzhodni konflikt kaj hitro preselilo tudi znotraj turških meja.
Po naših informacijah v Kobaniju za zdaj kurdskih borcev iz Iraka še ni. Vojaški voditelji iraških Kurdov, ki so tudi sami globoko vpleteni v vojno z Islamsko državo, pravijo, da »čakajo na ukaz za premik«. To je potrdil tudi Mahmud Hadži Omar, kurdskih parlamentarec iz Erbila in član vojaškega komiteja iraških Kurdov. »Trenutno izbiramo enote, ki bodo odšle proti Kobaniju. Turčija je dovolila dostop do Kobanija pod pogojem, da se naši borci iz Sirije vrnejo z vsem orožjem, s katerim bodo vstopili v državo,« je povedal Omar.
Takoj ko so kurdski borci prejeli pošiljko ameriške vojaške pomoči in ko je Ankara napovedala obrat v svoji politiki, je Islamska država, čeprav pod neprestanimi koalicijskimi letalskimi napadi, sicer krenila v novo ofenzivo, katere cilj je pretrganje še obstoječih vezi mesta s turško mejo. A vojaško »osveženim« in opogumljenim kurdskim borcemi, ki bodo zaradi mednarodne pomoči, ki so je bili deležni v zadnjih dneh, skoraj gotovo pretrgali še obstoječe vezi z režimom v Damasku, se je tudi tokrat uspelo obraniti.
»Orožje, ki smo ga dobili, razmer na bojišču ne bo spremenilo v eni noči. A če bomo še naprej prejemali pomoč, bo to pomenilo veliko. Veliko bolj kot vojaško nam pomoč pomaga pri dvigu naše morale in bojnega duha. S koalicijo se pogovarjamo prek različnih kanalov − upam, da bo pomoči čim več,« je novinarjem včeraj iz Kobanija sporočil Sores Hasan, eden izmed tiskovnih predstavnikov kurdskih branilcev mesta.
