Tiskane izdaje
Rusko-turški načrt prekinitve ognja v Siriji bi bil težko bolj krhek, toda kljub kršitvam – predvsem v predmestjih Damaska in v okolici Idliba, kjer vladne sile bombardirajo uporniške položaje – ta še drži. Iz vrst upornikov, ki so podpisali načrt, so sicer danes spročili, da so zaradi kršitev »zamrznili« svoje sodelovanje na mirovnih pogajanjih, ki bodo čez slab mesec dni v kazahstanski Astani.
V skupni izjavi so uporniki – s Svobodno sirsko vojsko (FSA) na čelu – včeraj sporočili, da zaradi režimskih kršitev prekinitve ognja zamrzujejo sodelovanje na mirovnih pogajanjih, katerih usoda je sicer še vedno pošteno zavita v meglo. Pogajanja v Astani naj bi v okviru rusko-turškega »realpolitičnega« načrta potekala pod vodstvom Rusije, vloga posrednika naj bi pripadla Iranu, sicer enemu ključnih igralcev sirske vojne in vodilnemu zavezniku predsednika Bašarja al Asada.
Največ kršitev prekinitve ognja je zadnjih nekaj dneh bilo v Vadiju Baradi, hribovitem območju, ki je od Damaska oddaljeno manj kot dvajset kilometrov. Planinsko območje severozahodno od sirske prestolnice je že več let pod nadzorom upornikov, že več kot leto dni pa je obkoljeno. Vadi Barada je sicer glavni vodni vir za tako rekoč celotno sirsko prestolnico in njeno neposredno okolico, oblasti pa so upornike že večkrat obtožile, da so dostavo vode poskušali zmotiti ali vodo celo zastrupiti (z nafto). Vadi Barada je poleg vzhodnih četrti Damaska in Idliba, kamor se je iz vzhodnega Alepa umaknila glavnina upornikov, naslednja tarča sirskih vladnih sil in njihovih ruskih zaveznikov, iranske republikanske garde ter, predvsem, libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Pred spopadi je hribovito območje v zadnjih dneh zapustilo okoli tisoč ljudi.
Drugod po Siriji, kjer velja prekinitev ognja (ne za preimenovano Fronto al Nusro, milico sirskih Kurdov YPG in samooklicano Islamsko državo), je bilo zadnjih pet dni razmeroma mirno.
Uporniki v izgubljenem položaju
To kljub dogajanju v okolici Damaska ohranja kanček upanja, da bo rusko-turški mirovni načrt, ki so ga na silvestrovo s sprejetjem resolucije v varnostnem svetu podprli tudi Združeni narodi, vendarle preživel. Večina izmed uporniških skupin, ki so – kaj dosti izbire uporniki niso imeli – podpisale načrt, se zaveda, da je vojna zanje bolj ali manj izgubljena in da bo kljub drugačnim zagotovilom njihova vloga v morebitni sirski politični tranziciji močno omejena, če ne le simbolna. Po turškem »strateškem obratu« so namreč uporniki – razen morda Sirske svobodne vojske – ostali tako rekoč brez zaveznikov, denarja, orožja in, predvsem, manevrskega prostora. In to dobesedno.
Ankara tudi zaradi želje po razbitju kurdskega avtonomnega območja Rojava na severu Sirije sodeluje z Moskvo, Združene države so se iz sirske enačbe povsem umaknile, Saudska Arabija se je izgubila v Jemnu in globoki strateški iracionalnosti, Katar pa je tako ali tako prva država korporacija, ki se je iz Sirije začela umikati že pred časom in je zdaj (po nakupu 11,5 milijarde dolarjev vrednih 19,5 odstotka lastništva ruskega naftnega podjetja Rosneft) strateško celo bližje Rusiji kot, denimo, Washingtonu.
