Tiskane izdaje
Četrti dan turške vojaške operacije Oljčna vejica so na kurdskih območjih na severozahodu Sirije izbruhnili najbolj srditi spopadi do zdaj. Turška vojska je s pomočjo svojih »podizvajalcev« − Svobodne sirske vojske (FSA) − s treh strani obkolila mesto Afrin, toda milica sirskih Kurdov (YPG) je odbila vrsto turških napadov.
Širše območje Afrina, kjer živi okoli 800.000 ljudi, med njimi številni begunci iz drugih predelov Sirije, je bilo do začetka turške vojaške invazije eno najbolj mirnih v sicer razkosani in zaradi vojne, ki vstopa v že svoje osmo leto, marsikje povsem porušeni državi. Zadnja leta je bil večji del province Afrin pod nadzorom milice sirskih Kurdov, ki skupaj s Sirskimi demokratičnimi silami nadzorujejo približno četrtino sirskega ozemlja in so odigrali ključno vlogo v spopadih − in vojaški zmagi − s samooklicano Islamsko državo.
Ko so sirski Kurdi − tudi v imenu mednarodne skupnosti − opravili svojo nalogo, so se znašli na strateški »čistini«. Vojaško in politično so se jim pod mizo odrekli tako Rusi kot Američani – oboji so jih zadnji dve leti in pol uporabljali kot svoje strateško orodje in, dobesedno, orožje. »Z Rusijo smo imeli določene dogovore. Toda Rusija se je nenadoma odločila, da teh dogovorov ne bo več upoštevala, in nas je izdala. Očitno je, da so nas prodali,« je včeraj sporočil poveljnik milice sirskih Kurdov Sipan Hemo in dodal, da so bile ruski vojaki v Afrinu navzoči zadnji dve leti. Sodelovanje z YPG je bilo »zgledno«. Do trenutka, ko je Moskva Erdoğanu dala dovoljenje za napad.
To je bil tudi trenutek, ko se je Afrin − skupaj s Kobanijem in Džaziro ena treh sirskih provinc z večinskim kurdskim prebivalstvom, ki tvorijo avtonomno območje Rojava (kurdsko: zahodni Kurdistan) − iz mirnega območja spremenil v še eno bojišče sirske »svetovne vojne«.
Turški napadi tudi drugod na kurdskih območjih
Turški letalski, topniški in kopenski napadi na cilje sirskih Kurdov so se danes stopnjevali. Turški mediji so drug za drugim objavljali novice o številnih zasedenih vaseh, kurdski viri pa, da so turške sile in njihove zaveznike iz vrst Svobodne sirske vojske tako rekoč povsod zaustavili. Do zdaj je bilo menda v spopadih ubitih triindvajset ljudi. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je včeraj izjavil, da je vojaška operacija Oljčna vejica »ključna za turško varnost in sirsko ozemeljsko celovitost«, in je še enkrat ponovil, da bodo turške sile v Siriji navzoče, dokler ne bodo porazile vseh »teroristov«, in da Turčija ne bo naredila »niti enega koraka nazaj«.
Predstavniki Sirskih demokratičnih sil, ki jih večinoma tvorijo kurdski borci in so zdaj odrezane od Afrina, so včeraj Združene države pozvali, naj pritisnejo na Turčijo, da ta ustavi vojaško operacijo, a to se najverjetneje ne bo zgodilo. Washington se je očitno – podobno kot na severu Iraka – odločil, da Kurde »po uporabi odvrže« tudi na severu Sirije. Je pa SDF dosegel dogovor z režimom Bašarja al Asada in sirskimi vladnimi silami, ki so kurdskim borcem včeraj dovolile prečiti nekaj vasi v okolici Alepa – to Kurdom, pogojno rečeno, omogoča vsaj začasno vzpostavitev kadrovsko-logističnega koridorja, razmere in razmerja na bojiščih pa dejansko še bolj komplicira. Turška vojska in sirski Kurdi so se po naših podatkih danes spopadli tudi v severovzhodni provinci Hasaka.
Turčija namerava v zasedenih kurdskih vaseh oblikovati nekakšno tamponsko območje – strateško varovalko pred krepitvijo kurdske avtonomije in prostor, kamor (podobno kot v Džarablusu in Al Babu) nameravajo turške oblasti vrniti več sto tisoč sirskih beguncev, kar bi seveda močno spremenilo etnično sliko. Toda letalski napadi in stopnjujoči se kopenski spopadi bi lahko zelo hitro ustvarili nasproten učinek: novo varnostno-humanitarno katastrofo in, posledično, tudi nove kolone beguncev.
