Erdogan zaostruje napetosti v Egejskem morju

»Umaknite se, to so grške ozemeljske vode. Ne, vi se umaknite, ta teritorij nadzoruje turška mornarica.« V Egejskem morju, zlasti okoli nenaseljenih otočkov, ki ležijo blizu turške obale, po poročanju opazovalcev vse pogosteje prihaja do tovrstnih konfliktov med turško in grško mornarico.

Ali je tudi za te napetosti ključni razlog bližajoči se turški referendum o ustavnih spremembah, pred katerim skuša predsednik Recep Tayyip Erdogan volivce pridobiti tudi z razkazovanjem svoje odločnosti do Grčije, ostaja uganka. Dejstvo pa je, da tovrstno zaostrovanje napetosti med dvema sosednjima članicama Nata, ki sta v isto vojaško zvezo v marsičem vstopili tudi zato, da bi pozabili na številne nerešene medsebojne konflikte, vzbuja vse več skrbi in tudi že mednarodne pozornosti.

Februarja sta se namreč v bližini za obe strani še vedno spornih dveh nenaseljenih otočkov Imia (po turško Kardak) v medsebojni duel zapletli ladji grške in turške obalne straže, ki naj bi nadzorovali begunske poti in ljudem preprečevali beg s turških obal na grško stran. Po ostri izmenjavi opozoril, katera da bi morala zapustiti čigave ozemeljske vode, se je turška ladja grški približala na pičlih 20 metrov, potem pa sta se kapitana spametovala in odplula s spornega območja.

Samo štirinajst dni kasneje so opazovalci poročali o podobnem incidentu, med katerim sta dva turška patruljna čolna sidrala v nesporno grških ozemeljskih vodah pred prav tako nenaseljenim otočkom, ki ga je medtem preletavalo turško vojaško letalo, samo dva tedna kasneje pa se je ponovil incident pred otočkoma (pravzaprav čerema) Imia oziroma Kardak, ki sta le sedem kilometrov oddaljena od turške obale.

Nevarno napenjanje mišic

Vse te provokacije v Egejskem morju so se začele pojavljati po tem, ko je grško vrhovno sodišče zavrnilo turške zahteve po izročitvi osmih turških oficirjev, ki so po neuspelem vojaškem puču proti predsedniku Erdoganu s helikopterjem prebežali na grško stran. Opazovalci zato domnevajo, da gre tudi pri turškem zaostrovanju z Grčijo, podobno kot pri podžiganju napetosti z Evropsko unijo, predvsem za Erdoganovo razkazovanje mišic in pridobivanje dodatne podpore med »močnemu predsedniku« že tako naklonjenimi turškimi nacionalisti. Iz vrst turške skrajno desničarske Nacionalistične stranke (MHP), ki Erdogana seveda odločno podpira pri uvedbi predsedniškega sistema, je tako že slišati bojevite (upati je, da zgolj predvolilne) besede o tem, kako da bi morali Grki prenehati z »okupacijo« vseh otokov, »ki jih niso dobili v vojni ampak so jim bili dodeljeni s sporazumom iz Luzane«. Predsednik MHP je celo zagrozil, da se turška armada lahko v nasprotnem primeru znova »hitro kot krogla« znajde na grških tleh, podobno kot se je »v turški osvobodilni vojni« na začetku prejšnjega stoletja (1921-22), ki so jo Grki gladko izgubili.

Kaj hoče Erdogan?

Tovrstne napetosti in vse bolj resna zbadanja med državama, ki še zdaleč nimata poravnanih vseh zgodovinskih računov, je že lansko jesen podžgal sam turški predsednik, ki je grško javnost najprej oktobra, nato pa še novembra šokiral z izjavo, da ozemeljska celovitost ni nekaj samoumevnega. Sporazumi iz Luzane, s katerimi sta Grčija in Turčija po koncu prve svetovne vojne leta 1923 določili meje, »ni nedotakljivo besedilo, vsekakor pa ni sveto«, je takrat dejal Erdogan in odprl pot špekulacijam. Ker se je z grožnjo, da bi Turčija utegnila anektirati mednarodno še vedno nepriznani severni del Cipra, hkrati oglasil tudi Erdoganov osebni svetovalec Yigit Bulut, vse skupaj ni bilo več podobno zgolj predvolilnemu govoričenju.

Grška stran se je tudi zato po letošnjih provokacijah v okolici nenaseljenih egejskih otočkov odzvala z opozorilom, da je njena mornarica, kot je dejal obrambni minister Panos Kammenos, v vsakem trenutku pripravljena odgovoriti na izzivanja, kar vzbuja dodatne strahove. Toliko bolj, pravijo opazovalci, ker je v turški mornarici po temeljitih čistkah, ki jih je po vojaškem udaru izvedel Erdogan, veliko mladih, neizkušenih in predsedniku slepo podvrženih oficirjev, ki bi utegnili celo na prvi pogled nedolžen incident hitro spremeniti v resen konflikt, ki bi ga bilo potem težko pogasiti.

Optimisti upajo, da se bodo po turškem referendumu razmere umirile, in da je tudi turško-grško zaostrovanje v Egejskem morju, podobno kot Erdoganove grožnje Evropi, zgolj sestavni del igre z begunci in begunskim sporazumom, iz katerega se Erdogan vse bolj očitno umika. Večina spornih otočkov namreč leži v tistih delih Egejskega morja, kjer imajo begunci največ možnosti, prebiti se do grških ozemeljskih voda, in od koder se vojaške ladje po vsakem incidentu praviloma umaknejo. Število beguncev, ki jim znova uspe doseči grške obale, se je zato v zadnjih dveh tednih spet povečalo.