Evropa še išče libijskega Erdoğana

Bruselj – Da je begunski tok z Bližnjega vzhoda spravila pod nadzor in končala kaos na balkanski poti, se je EU morala povezati s Turčijo in iz tamkajšnjega vladarja Recepa Tayyipa Erdoğana narediti čuvarja evropskih meja.

V severni Afriki, kjer se na pot odpravijo begunci in migranti, ki pridejo v Italijo, bo EU težko našla partnerja, ki bi opravljal enako nalogo tako učinkovito kot Erdoğan. V Italijo je po podatkih UNHCR letos do 22. maja prišlo 33.907 beguncev in migrantov. Številke so bolj ali manj enake kot lani. Preusmeritev toka ljudi (Sircev, Afganistancev, Iračanov), ki so prej prihajali čez Turčijo v Grčijo, ni. Po nevarnejši in daljši migracijski poti čez osrednje Sredozemlje v Italijo prihajajo predvsem Afričani iz Nigerije, Zambije, Somalije, Slonokoščene obale, Eritreje.

Zaradi strahu pred množičnim prihodom Avstrija že pripravlja nadzor na meji z Italijo. Podobno vlogo, kot jo ima pakt z Erdoğanom za ustavitev tihotapljenja ljudi čez Egejsko morje, ima na morju pred libijsko obalo pomorska operacija EU Sofija, ki je začela delovati pred letom dni in v kateri je sodelovala tudi slovenska ladja Triglav. Uspeh Sofije je bil do zdaj zmeren. Pripomogla je k aretaciji 69 osumljenih tihotapljenja ljudi. Ti so bili izročeni italijanski oblasti. V operaciji je bilo »nevtraliziranih« 114 tihotapskih ladij, na morju je bilo rešenih 14.000 ljudi.

Ladje EU, ki naj bi preprečevale tihotapljenje ljudi, delujejo le na odprtem morju. Da bi lahko priplule v ozemeljske vode, bi potrebovale vabilo libijske vlade ali pokritje z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov. Ker je Libija pred kratkim le dobila vlado narodne enotnosti, ima EU vsaj uradnega partnerja, s katerim se lahko pogajajo in usklajujejo. Vlada Fajiza el Saradža od EU sicer ne pričakuje le pomoči pri vzpostavljanju obalne straže, ampak tudi v bitki z Islamsko državo na libijskem ozemlju.

Takšne zahteve zunanji ministri Unije spremljajo z velikimi zadržki. Vsakršno pošiljanje vojakov na libijsko kopno v misiji je že tako tabu. Tako so sprejeli zgolj enoletno podaljšanje mandata Sofije, ki bo vključeval tudi usposabljanje pomorskih sil in izvajanje embarga Združenih narodov na preskrbo z orožjem. Tudi Nato naj bi se vključeval v pomoč novi libijski vladi. Letalske napade na režim Moamerja Gadafija pred petimi leti sta sicer vodili Velika Britanija in Francija. V letih po njegovem padcu je v Libiji vladal kaos.

Slovenija operacije podpira

V Natu sicer izključujejo kakršnokoli operacijo v Libiji, a opozarjajo, da imajo že od terorističnih napadov v ZDA 11. septembra 2001 v Sredozemlju pomorsko protiteroristično Active Endeavour. To bi lahko povezali s Sofijo. Ameriški državni sekretar John Kerry je prejšnji teden na zasedanju zunanjih ministrov Nata izrazil naklonjenost takšni rešitvi. Nato je že v času najhujše begunske krize napotil svoje ladje v Egejskem morju s ciljem učinkovitejše bitke proti tihotapcem ljudi. Vračanje migrantov v Libijo še ni na dnevnem redu.

Vodja slovenske diplomacije Karl Erjavec je opozoril, da odločitev o nadaljnjem sodelovanju Triglava, ki je na vzdrževanju, še ni bila sprejeta. »Migracije zelo vplivajo na naše vsakdanje življenje,« je dejal. To da je bilo še posebno očitno med prihajanjem beguncev po balkanski poti. Erjavec je sicer prepričan, da sporazum s Turčijo deluje, saj v Grčiji skoraj ni več novih migrantov, »a previdnost ni odveč«. Omenil je podatek evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna, da bodo zgolj podnebne spremembe do leta 2030 povzročile 100 milijonov beguncev.