Tiskane izdaje
Ob začetku velike ofenzive na Mosul, ki je od junija 2014 pod nadzorom samooklicane Islamske države, se odpirata vprašanji o resnični moči skrajne sunitske milice in roku trajanja kalifata. Dejstvo je, da IS do zdaj tako rekoč ni bila nikoli frontalno napadena − ker za to ni bilo strateškega interesa. To je eden od razlogov za tesnobo na vseh straneh fronte.
Islamska država je bila v zadnjih treh letih vedno znova predstavljana kot mogočna vojska in celo največja grožnja globalnemu miru. Postala je metafora, (post)moderni fenomen, sklicateljsko mesto, popkulturni hit in raznovrsten alibi. O IS, ki je zrasla na pogorišču iraške države in že skoraj propadla dobila drugo priložnost v sirski vojni, ima mnenje tako rekoč vsakdo. Tako kot o nogometu, priljubljenih filmih ali glasbi. Islamska država je − kot marketinški produkt − vseprisotna. In to je največji uspeh njenih številnih načrtovalcev, strategov in (pod)izvajalcev, ki jim je v maniri najboljših oglaševalskih agencij iz obskurne islamistične milice uspelo ustvariti globalno tržno znamko, za katero pa se skriva bistveno manj vsebine in predvsem vojaške moči, kot se morda zdi na prvi pogled.
Ravno fasciniran in globoko nereflektiran odziv Zahoda na pojav nečesa, kar je mogoče hitropotezno uvrstiti v kategorijo »absolutnega zla«, je bil poleg vzpona skrajno desničarskih politik najlepše darilo, ki so si ga lahko zaželeli vodilni možje IS. Nekritično širjenje (vrhunsko zmontiranih) propagandnih videov, uporaba vojnih zločinov za potrebe posebnih učinkov in omenjanje skrajnih islamistov ob vsaki (ne)priliki, je ustvarilo tisoče borcev, ki so se na Bližnjem vzhodu v zadnjih treh letih pridružili najbolj uspešni paravojaški organizaciji našega časa. Paravojaški organizaciji, ki bistveno bolj kot na skrajni interpretaciji islama in ideologiji temelji na čim očitnejšem nasilju ter predvsem korporativnem modelu, povezanem z zdaj že precej omejeno trgovino z nafto, starinami, drogo in ljudmi.
IS − vrhunski
Pripadnikom Daeša (arabski izraz za IS) ozemlja ni bilo treba osvajati z velikimi vojaškimi akcijami, pač pa so le zapolnili varnostni in/ali politični vakuum, ki je nastal po izbruhih konflikta in/ali padcu držav. V Iraku, kjer se je IS razvila iz ostankov lokalne podružnice Al Kaide, je skrajna sunitska milica izkoristila marginalizacijo sunitskih prebivalcev s strani zaporednih, večinoma šiitskih vlad v Bagdadu, dejansko podizvajalcev iranske (šiitske) regionalne agende.
V Iraku, predvsem v Mosulu, jedro IS sestavljajo nekdanji častniki iraške vladne vojske, ki je bila nekaj mesecev po prihodu ameriških sil v Bagdad razpuščena, zato so bili bradati borci marsikje sprejeti kot pripadniki nove sunitske vojske. Tega bi se načrtovalci ofenzive na Mosul morali zavedati – iraške in iranske šiitske milice bodo v drugem največjem iraškem mestu sprejete s sovražnostjo. Še huje, njihov vojaški pohod bi utegnil razmere v mestu in regiji še bolj zaostriti, že dolgo ne več le hladno sunitsko-šiitsko vojno pa spremeniti v »totalno vojno«.
Krčenje ozemlja
Območje pod nadzorom IS je bilo že večje kot, denimo, Velika Britanija. V zadnjem letu, ko je mednarodna skupnost v boju s skrajneži vendarle pokazala malce več odločnosti, se je območje njenega nadzora močno skrčilo. V Siriji – upoštevajoč tudi turško vojaško operacijo Ščit Evfrata – za skoraj tretjino (nazadnje z včerajšnjo osvoboditvijo Dabika), v Iraku pa približno za polovico.
Kljub temu da so bili borci IS le redko izpostavljeni neposrednim spopadom (tudi iz mest, ki so jih izgubili, so se večinoma umaknili brez resnega odpora), so po podatkih različnih varnostno-obveščevalnih služb v zadnjih dveh letih utrpeli hude izgube. Po nekaterih podatkih naj bi bilo ubitih kar 45.000 pripadnikov IS, večinoma v letalskih napadih, ki pa do zdaj niso bili namenjeni uničenju kalifata, pač pa le preprečitvi njegove širitve.
Z ofenzivo na Mosul in morebitnim napadom na Rako naj bi se to (zelo kmalu) spremenilo. IS je očitno že odigrala svojo zgodovinsko vlogo in obilno pripomogla k (so)ustvarjanju regionalnega kaosa. Zdaj prihaja čas, ko se bodo meje Bližnjega vzhoda risale na novo.
