Islamska država je močno okrepila režim v Damasku

Sirski predsednik Bašar al Asad je na silvestrov večer obiskal pripadnike vladne vojske na frontni črti v severovzhodnem predmestju Damaska, ki so ga prej ves dan obstreljevala režimska letala. Vojakom je dejal, da bo vojna, ki se bo končala zmagovito, še dolga. Sirska vojna sicer traja že skoraj štiri leta.

Po podatkih Sirskega observatorija za človekove pravice je bilo v sirski vojni, najbolj krvavem konfliktu našega časa, v letu 2014 ubitih 76.021 ljudi. Od tega skoraj polovica civilistov. V treh letih in devetih mesecih je bilo skupaj ubitih več kot 220.000 ljudi, približno deset milijonov Sircev in Sirk pa je bilo primoranih zapustiti svoje domove – med njimi jih je okoli tri milijone in pol odšlo v begunstvo. Večinoma v sosednje države, kjer iz meseca v mesec živijo v slabših razmerah. To velja predvsem za Libanon in Turčijo, saj so sirski begunci tam pristali marsikje celo v sužnjelastniških odnosih.

Humanitarna katastrofa

To je med drugim neposredna posledica begunske politike Evropske unije in posamičnih evropskih držav, ki so pred sirskimi begunci tako rekoč v celoti zaprle svoje meje in s tem katastrofalno vplivale na razmere v bližnjevzhodnih državah, kamor se je zateklo največ beguncev. Še najbolj v sektaško napetem Libanonu, kjer večinoma sunitski sirski begunci predstavljajo že več kot četrtino prebivalstva. Zaradi zaprtih evropskih mej sirski begunci, med njimi je ogromno žensk in otrok, iz tedna v teden množično umirajo tudi na prenapolnjenih ladjah in čolnih znotraj enega najbolj pohlepnih in umazanih poslov današnjega časa, ki poteka v Sredozemlju. Ob tem ne gre pozabiti skoraj sedmih milijonov Sircev in Sirk, ki so razseljeni znotraj porušene in obubožane države, kjer zunaj območij, ki so pod vladnim nadzorom, vlada velika humanitarna katastrofa, ki jo mednarodnim človekoljubnim organizacijam do zdaj ni uspelo niti približno obvladati. In to kljub temu, da gre za največjo človeško tragedijo zadnjih let, ki se, dobesedno, odvija na vratih Evropske unije in samooklicanega svobodnega sveta.

Prav nič ne kaže, da bi se lahko kar koli spremenilo. Nasprotno. Sirska vojna je v polnem zamahu. Kljub temu, da je Damask bolj miren kot kadar koli od izbruha spopadov spomladi 2011, ko so oblasti z brutalno silo poskušale zatreti večinoma sekularen in miroljuben upor proti Asadovi oligarhiji, je velik del države ujet v klešče vojne. V Siriji je odprtih več front hkrati. Potem ko je sunitska milica Islamska država tako rekoč privatizirala upor proti režimu, so si oblasti v Damasku dejansko lahko oddahnile. Vojaški in političen cilj IS namreč ni padec Asadovega režima, temveč utrjevanje oblasti na ozemlju, ki ga že nadzorujejo. Islamska država je – hote ali nehote – diktaturi v Damasku, ki bojev s številnimi uporniškimi milicami v letih 2011-2013 brez obilne pomoči Irana, Rusije in šiitskega libanonskega gibanja Hezbolah gotovo ne bi preživela, naredila veliko uslugo, predvsem pa je najmočnejša paravojaška organizacija v moderni zgodovini s svojo okrutnostjo in skrajnostjo dokončno poskrbela za »izbris« razlogov, ki so povzročili izbruh državljanske vojne in ključnega bojišča (ne le) regionalnega konflikta, v katerega je še vedno vpleteno ogromno zunanjih igralcev.

Bašarjev ciničen nasmešek

Medtem ko sirski režim skoraj v celoti nadzoruje prestolnico, opustošeni Homs in sredozemsko obalo, Islamska država nadzoruje velik del severa in zahoda Sirije, ki – glede na »utrjena« razmerja na terenu in tudi v regiji – nikoli več ne bo delovala kot enotna država, katere meje so že danes popolnoma porozne. To je med drugim omogočilo tudi lahkotno premikanje pripadnikov IS iz Sirije v Irak in tudi v obratni smeri, hkrati pa so »odprte« sirske meje – to predvsem velja za mejo s Turčijo – omogočilo kontinuirano »kadrovsko« rast sunitske milice, ki je brez večjih ran preživela že skoraj pet mesecev koalicijskih letalskih napadov. Ti so sicer zaustavili pohod na Kobani, kjer spopadi med kurdskimi borci (YPG) in borci Islamske države še potekajo, sirska srčika junija lani razglašenega islamističnega kalifata s sedežem v Raki pa do zdaj ni bila resno načeta. In to kljub temu, da islamiste v Raki in okolici vsakodnevno napadajo tako režimski kot koalicijski bombniki.

Uporniške skupine, ki jih skrajnim islamistom ni uspelo vsrkati v svoje vrste in jim je uspelo preživeti štiri leta režimskih napadov, obvladujejo le še drobne kose ozemlja in ujete v navzkrižen ogenj ter marsikje v celoti prepuščene same sebi – to zadnjih nekaj mesecev velja tudi za proslulo Svobodno sirsko vojsko – že dlje časa niso sposobne večjih vojaških operacij. Milice, ki so jih oborožile in izurile zahodne države, pri lokalnem prebivalstvu nimajo nikakršne kredibilnosti, sekularno jedro sirskega upora pa je tako ali tako mrtvo, zaprto ali – v begunstvu. Zato res ni čudno, da Bašar al Asad s tradicionalno ciničnim nasmeškom preostanke opozicije tako rekoč poziva k »mirovnim pogajanjem«.