Tiskane izdaje
»Bi bili pripravljeni pozdraviti pomoč Rusije v boju z Islamsko državo?« se je minulo soboto med obiskom v Londonu retorično vprašal ameriški zunanji minister John Kerry. Potem pa si je kar sam odgovoril: »Jasno, da bi bili.«
Razmere se ne le zaradi begunskega vala, ki pritiska na Evropo, ampak predvsem zaradi vse večje nevarnosti, ki jo za Bližnji vzhod in mednarodni mir predstavlja širjenje tako imenovane Islamske države (IS) na območju Sirije in Iraka, neverjetno hitro spreminjajo. Še včeraj je bilo po zaslugi ameriških medijev na Zahodu največkrat slišati predvsem obtožbe na račun novega Putinovega »vojaškega pozicioniranja« v Siriji, kjer naj bi ruski predsednik po ukrajinski krizi in »nedopustni« prilastitvi Krima znova izzival mednarodno skupnost in menda iskal priložnost za vrnitev na svetovni oder. Sodelovanje s »kremeljskim diktatorjem« je bilo zato zaradi njegovih »imperialnih ambicij« nezaželeno, celo prepovedano.
Zdaj pa se v ZDA in tudi v nekaterih ključnih zahodnoevropskih zaveznicah Washingtona na lepem spet pojavljajo stare opcije z začetka reševanje sirske krize. Znova je v igri dialog s sirskim diktatorjem Asadom, brez katerega menda ne bo mogoče rešiti sirske krize, pa tudi vojaško sodelovanje s Putinovo Rusijo, ki da je nujno tako za vzpostavitev cone prepovedi preletov nad vse bolj razsuto Sirijo kot za skupno uničenje Islamske države.
Nevarnost, večja od razlik
ZDA naj bi bile na take spremembe v odnosu do Moskve menda pripravljene, čeprav Putinova Rusija še vedno podpira režim sirskega diktatorja Bašarja al Asada in v Siriji krepi svojo vojaško navzočnost, kar v Moskvi tudi odkrito priznavajo. Tako je vsaj med obiskom v Londonu in Berlinu minuli konec tedna povedal ameriški državni sekretar John Kerry. Sodelovanje Rusije bi bilo »dobrodošlo«, kajti Washington in Moskva naj bi v prizadevanjih za uničenje teroristične Islamske države »sledila istemu cilju«.
Ne tako davna preteklost, ko je Rusija v varnostnem svetu Združenih narodov preprečevala sprejetje tako rekoč vseh resolucij proti Asadovemu režimu, tudi tistih, s katerimi je ameriški predsednik Obama sirskemu diktatorju grozil zaradi uporabe kemičnega orožja in »prestopljene rdeče črte«, je tako na lepem pozabljena, v ozadje pa so potisnjene tudi razlike v še vedno tleči ukrajinski krizi. Očitno je, da je sirska kriza, ki traja že peto leto in je do zdaj zahtevala najmanj četrt milijona mrtvih, v beg pa pognala več kot 4 milijone Sircev, postala tako nevarna, da sirski predsednik Asad, ki lahko pomaga pri zaustavitvi širjenja Islamske države, naenkrat ne postaja pomemben ne le za Moskvo, ampak tudi za Washington, Berlin, Bruselj in celo Dunaj.
Nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki je med Kerryjevim obiskom v Berlinu dejal, »da je treba Islamsko državo kompletno uničiti in jo povsem onemogočiti«, je izrazil neprikrito zadovoljstvo nad tem, da sta se Washington in Moskva kljub ukrajinski krizi znova pripravljena pogovarjati o razmerah v Siriji in celo o skupnem vojaškem reševanju problema. Razmere na Bližnjem vzhodu namreč postajajo vse bolj eksplozivne, pri čemer je val beguncev samo ena izmed posledic.
Večina zahodnih diplomatov zato že nekaj časa poudarja, da bi bilo jedrski sporazum z Iranom smiselno izkoristiti kot pospešek pri iskanju za vse sprejemljive rešitve sirske krize. Ta naj bi bila konec minulega tedna menda tudi tema telefonskega pogovora obrambnih ministrov Rusije in ZDA Sergeja Šojguja in Ashtona Carterja. Ministra se po poročanju medijev nista omejila le na ameriško zaskrbljenost zaradi vse močnejše ruske vojaške prisotnosti v Siriji, ampak sta spregovorila tudi o morebitnem skupnem boju proti skrajnežem iz vrst Islamske države, ki ga napoveduje Putin, in o vlogi, ki bi jo pri tem lahko odigral sirski diktator.
Da in ne za Asada
Na Zahodu za zdaj tudi po obisku ameriškega državnega sekretarja Kerryja odnos do sirskega diktatorja še najbolje povzema izjava nemškega zunanjega ministra Steinmeierja, po kateri v Siriji »ni mogoča nobena ustavitev bojev brez Asada, vendar tudi nobena prihodnost z njim«. Z drugimi besedami to pomeni, da Zahod Asada za zdaj v Siriji potrebuje nekako tako, kot potrebuje Rusijo, brez katere v Združenih narodih ni mogoče izglasovati ne zaščitne cone za civilno sirsko prebivalstvo in ne cone prepovedi poletov (kar je prvi pogoj za uničenje IS), vendar pa bo moral sirski diktator oditi takoj, ko bo dosežen napredek v boju z islamskimi skrajneži. Geslo, ki ga največkrat ponavljajo diplomati, se namreč glasi: Asad mora oditi, vendar morajo državne strukture v Siriji ostati. Kajti v nasprotnem primeru ne bo mogoče uničiti Islamske države, ki lahko do te mere »okuži« mednarodni red, in to ne le na vedno eksplozivnem Bližnjem vzhodu, da se bo v nevarnosti znašel ves svet. Kerryjeva ponudba Moskvi očitno kaže, da se velesili začenjata zavedati resnosti problema.
