Kobani v pričakovanju okrepitev

Kljub odločitvi turških oblasti, da pešmergam vojski iraškega Kurdistana omogoči vstop v Kobani, okrepitve v oblegano kurdsko mesto na turško-sirski meji še niso prišle. Islamska država še naprej napada opustošeno mesto, spopadi med kurdskimi borci in islamisti pa potekajo tudi drugod po severovzhodu Sirije.

Parlament iraškega Kurdistana je v sredo z absolutno večino potrdil odhod svojih oboroženih sil v Kobani, kamor naj bi kurdske okrepitve čez turško ozemlje skupaj z veliko količino težkega orožja prispele v naslednjih oseminštiridesetih urah. Uradna Ankara je prestop svoje meje za zdaj odobrila dvestotim »pešmergam«, potrebe na bojišču pa so veliko večje, kar ves čas poudarjajo kurdski vojaški poveljniki iz vrst Kurdske demokratične zveze (PYD), ki prek svojega oboroženega krila (YPG ) vodijo obrambo obmejnega mesta in spopade z Islamsko državo širijo tudi na druga področja Sirije, kjer večinoma živi kurdsko prebivalstvo.

Salih Muslim, voditelj PYD, je včeraj sporočil, da se iraški in sirski Kurdi še vedno dogovarjajo »o obliki vojaške pomoči«, končna odločitev pa je seveda v rokah Turčije, ki je ta teden – tudi zaradi silovitega pritiska mednarodne skupnosti in medijskega tako rekoč neposrednega prenosa »genocida v nastajanju« − drastično spremenila svojo politiko do Kobanija in sirskih Kurdov, ki jih je videla kot veliko pretnjo lastnemu, nikoli zares odgovorjenemu kurdskemu vprašanju.

Odločitev Ankare, da vendarle omogoči vojaško pomoč Kobaniju, je precej pomirila strasti v državi, kjer so v prvih dneh obleganja malega sirskega mesta, ki je nemudoma postalo simbol kurdskega upora, potekali srditi protesti razjarjenega kurdskega prebivalstva. Kaj drugega Turčija, ki je imela pri izbiri v kontekstu njenih interesov na voljo le »slabe rešitve«, tudi ni mogla storiti. Ne glede na posledično krepitev kurdskih sil in načeto mednarodno kredibilnost. »V Washingtonu so zaradi turške kratkovidne politike davljenja Kurdov iz Kobanija izgubili potrpežljivost. Namesto da bi jim pomagali in s tem postali pomemben igralec v oblikovanju Rojave (sirski Kurdistan, op. p.), je predsedniku Tadžipu Erdoğanu in predsedniku vlade Ahmetu Davutogluju uspelo odtujiti vse okoli sebe,« je v turškem časniku Zaman zapisal Suat Kiniklioglu, direktor turškega think tanka Stratim, ki meni, da so se turški voditelji pri odklanjanju pomoči Kobaniju, ki je bil v središču globalne pozornosti, pošteno ušteli.

Dogajanje v Kobaniju, ki mu marsikdo ni pripisoval skoraj nikakršne strateške vrednosti, je nasploh močno vplivalo na varnostno in tudi politično dinamiko v regiji, predvsem pa je po dolgih letih nezaupanja, spletk in ideoloških razhajanj končno spet začelo povezovati kurdsko prebivalstvo. Iraški in sirski Kurdi, ki so tako ali tako edini resni borci proti skrajni sunitski milici, se v teh dneh ponovno združujejo. Kot vse kaže, se bodo iraški in sirski Kurdi v prihodnjih tednih odločili za skupno obliko vladanja – na kurdskih območjih v Siriji, ki jih obvladuje PYD, bodo večjo vlogo najverjetneje dobile manjše stranke, ki so blizu Masudu Barazaniju, absolutnemu vladarju iraškega Kurdistana.

»Od Sredozemskega morja do iranske meje so Kurdi glavna sila, ki se bori proti Islamski državi. Kurdi so za to marsikje že plačali visoko ceno. Na gori Sindžar, v Kirkuku, Mosulu, Erbilu in sirskih kurdskih območjih. Iraški Kurdi so boj sirskih Kurdov prepoznali šele pred kratkim in jim poslali orožje, zdaj pa so dobili še 'potrditev' mednarodne skupnosti in koalicije proti IS. Sirski Kurdi postajajo pomemben mednarodni igralec – tako vojaško kot politično. In to ne le v Siriji, ampak tudi na mednarodnem odru,« pravi Mutlu Civiroglu, analitik in eden največjih poznavalcev regije.