Lakota kot orožje sirske vojne

Humanitarni konvoj je končno prispel v Madajo. Ta nikakor ni edino mesto, ki ga je zajela epidemija lakote.

pon, 11.01.2016, 19:00

Po dolgih dnevih čakanja je v oblegano sirsko mesto Madaja vendarle prispel konvoj humanitarne pomoči. V mestu, ki ga že šest mesecev oblegajo vladne sile, vlada huda lakota. Mednarodni humanitarni delavci, ki se še nahajajo v mestu, sporočajo, da so številni ljudje od sestradanosti tudi umrli.

Konvoj več deset tovornjakov s humanitarno pomočjo, zdravili in hrano bi moral proti planinskemu mestu, ki je bilo pred vojno priljubljena izletniška točka prebivalcev le eno uro vožnje oddaljenega Damaska, kreniti že v nedeljo, a se to zaradi zapletov med pogajanji številnih vpleteni strani ni zgodilo. Kot kaže, je Združenim narodom, ki so organizirali konvoj, po skoraj neskončnem čakanju, ki je le še poslabšalo razmere v opustošenem mestu, v nedeljo in ponedeljek vendarle uspelo prepričati režim predsednika Bašarja al Asada, da humanitarcem dovoli vstopiti v mesto, ki je sicer še vedno pod nadzorom upornikov.

Madaja, ki v bližini libanonske meje in jo poleg vladnih sil oblegajo tudi pripadniki libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, je širši javnosti postala »zanimiva« šele v zadnjih dneh, ko so iz mesta začeli prihajati strašljivi posnetki do skrajnih robov sestradanih otrok in pričevanja izčrpanih prebivalcev, ki so se prisiljeni prehranjevati z domačimi živalmi, žuželkami, travo, zemljo in olivnimi listi. A obleganje in posledično stradanje mesta, v katerem naj bi se trenutno nahajalo okoli 45.000 ljudi, traja že skoraj pol leta – kljub oktobrskemu dogovoru režimskih sil in upornikov o prekinitvi ognja, ki nikoli ni zares zaživela.

Po podatkih Zdravnikov brez meja (MSF) je v bolnišnici, kjer deluje njihovo osebje, zaradi lakote do zdaj umrlo 23 ljudi. Tudi zaloge MSF so skoraj povsem pošle. Edina hrana, ki jo imajo na voljo za otroke, je sladek sirup. »Madaja je zdaj zapor na prostem za približno 20.000 ljudi – vključujoč dojenčke, otroke in starejše. Ne da se ne noter ne ven, ljudje so prepuščeni umiranju,« je sporočil Brice de le Vingne, operativni direktor MSF.

Nova normalnost

Madaja nikakor ni edino mesto, ki ga je zajela epidemija lakote. Ta je v Siriji, deželi obilice hrane, postala nova normalnost. Režimske sile lakoto kot orožje vojne uporabljajo že od druge polovice leta 2012, v kar sem se v pogovoru s številnimi begunci iz obleganih sirskih mest prepričal tudi sam. Po drugi strani je načrtno preprečevanja dostopa do hrane in nujne medicinske pomoči postalo tudi orožje številnih uporniških skupin.

Podobne razmere kot v Madaji vladajo tudi v dveh večjih vaseh na severozahodu države (Kefraja in Foah), ki jih oblegajo pripadniki islamistične Fronte al Nusra. Tudi tja naj bi v naslednjih dneh prispel konvoj humanitarne pomoči. V vaseh, ki sta pod nadzorom vladnih sil, naj bi bilo ujetih okoli 30.000 ljudi. Podobno naj bi bili tudi v mestu Deir ez Zur na severovzhodu države, ki ga že dlje časa oblegajo pripadniki Islamske države. Vse skupaj naj bi bilo v Siriji v tem trenutku brez dostopa do hrane in kakršne koli pomoči okoli 400.000 ljudi. Približno štiri milijone in pol jih živi na področjih, kamor se humanitarni konvoji ne morejo prebiti brez kompleksnega političnega in varnostnega dogovora med vsemi, v najbolj krvav konflikt našega časa vpletenimi stranmi. Takšen dogovor je skoraj nemogoč: še posebej v dneh, ko poskušajo režimske sile in uporniške skupine tik pred začetkom mirovnih pogajanj (25. januar) osvojiti in »zabetonirati« čim več ozemlja.

Po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP) je bila v Siriji v zadnjem letu odobrena le ena izmed desetih zahtev za dostavo hrane in humanitarne pomoči obleganim mestom in vasem, kjer je hrano mogoče dobiti le na črnem trgu. Tam je dostopna le najbolj bogatim; torej tistim, ki vojno vodijo. Kilogram moke na črnem trgu v Madaji po podatkih ameriške tiskovne agencije AP tako stane okoli 200 evrov (v Damasku 90 centov), kilogram mleka v prahu pa skoraj 270 evrov (v Damasku manj kot evro).

»Ta grozljiva pričevanja o lakoti so le vrh ledene gore. Sirci po vsej državi umirajo in trpijo, ker se stradanje uporablja kot orožje vojne – tako s strani sirskih oblasti kot s strani različnih oboroženih skupin,« meni Philip Luther, direktor Amnesty International za Bližnji vzhod in Severno Afriko.

Prijavi sovražni govor