Tiskane izdaje
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je v torek napovedal, da bodo turške sile skupaj z Ankari zvestimi sirskimi uporniki v provinci Afrin na severozahodu Sirije sprožile vojaško operacijo proti silam sirskih Kurdov (YPG), ki provinco ob turški meji obvladujejo že skoraj dve leti.
Turški vojaški in obveščevalni viri so naskok na obmejno sirsko provinco napovedovali že vsaj leto dni, toda spremenjene geostrateške razmere in (nova) razmerja, ki so se posledično ustvarila na terenu − strateško zavezništvo Turčije, Rusije in Irana −, so uradno Ankaro vsaj za nekaj časa prisilile v »mirovanje«. A Turčija je bila znotraj sirskih meja v zadnjih mesecih kljub temu izjemno aktivna. Temeljni motiv turškega vojaškega vpletanja v »sirsko svetovno vojno« je še vedno enak kot konec avgusta 2016, ko je druga največja vojska v Natu z operacijo Ščit Evfrata tudi uradno − in dobesedno − vstopila v sirsko vojno: preprečitev morebitnega nastanka kurdske države na severu Sirije oziroma preprečitev povezave vseh treh večinoma kurdskih provinc v avtonomno celoto.
Turška nervoza
Medtem se je spremenil tudi položaj sirskih Kurdov, ki so bili ključni pri vojaškem obračunu s samooklicano Islamsko državo − predvsem pri »osvobajanju« Rake, nekdanje prestolnice kalifata. V boju z IS so Sirske demokratične sile (SDF), ki jih večinoma sestavljajo Kurdi, ves čas intezivno sodelovale tako z mednarodno koalicijo pod vodstvom Združenih držav kot z Rusijo (obveščevalno, taktično in logistično). Vojaški poraz skrajne sunitske milice je Turčijo v strateškem smislu precej oslabil, zato se je, ujeta med številne zunanje interese in »lojalnosti«, kot kaže, vendarle odločila povleči solistično potezo.
Turški viri trdijo, da so v (napovedani) napad na Afrin prisiljeni, saj so se Združene države − še predvčerajšnim glavna turška zaveznica − skupaj s sirskimi Kurdi odločile oblikovati tako imenovane obmejne sile (30.000 vojakov, od tega vsaj 15.000 Kurdov), s katerim naj bi »osvobojeno ozemlje« ščitili pred ponovnimi napadi Islamske države, Turčija pa to razume kot oblikovanje kurdske, proti turškim interesom obrnjene vojske in celo kot − izdajstvo.
Predsednik Erdoğan je na srečanju vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (APK) povedal, da je Turčija pripravljena na »protiteroristični poseg« v Afrinu in Mandidžu, ter dodal, da bodo »vsa teroristična gnezda v Siriji zelo hitro iztrebljena«. Njegove besede so zvenele kot vojna napoved. Zelo kmalu bo jasno, ali so to tudi bile. »Seveda, da bodo v operaciji sodelovali tudi sirski uporniki. To je bitka, ki jo bijemo zanje. Ne zase,« je v torek v turškem parlamentu dejal Erdoğan in dodal, da ne razmišlja, da bi pred začetkom operacije poklical ameriškega predsednika Donalda Trumpa, z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pa se pogovori po njegovih besedah »nadaljujejo«. Tisto, kar je Turčiji »odneslo pokrov«, je bila izjava predstavnikov koalicije, ki so napovedali ustanovitev skupnih sil s sirskimi Kurdi.
»Osnova nove sile je napotitev približno 15.000 pripadnikov SDF, katerih misija v boju z Islamsko državo je zaključena, na novo nalogo znotraj obmejnih varnostnih sil,« je za sobotno izdajo ameriškega vojaškega časopisa The Defense Post dejal tiskovni predstavnik mednarodne koalicije polkovnik Thomas F. Veale. Njegove besede niso razjezile le Turčije, temveč tudi Rusijo, Iran in režim sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki na kurdskih območjih na severu države (vojaško) praktično ni prisoten. »Amerika je oznanila, da je v procesu oblikovanja teroristične vojske na naših mejah. To moramo preprečiti v kali,« se je na izjave predstavnikov mednarodne koalicije pod vodstvom Washingtona že v ponedeljek odzval Erdoğan. »Če se teroristi ne bodo predali, bo Turčija ukrepala. Kar moramo storiti, je, da to teroristično vojsko potopimo, še preden se postavi na noge,« je zagrozil turški predsednik.
Kompleksne in vnetljive razmere
Glede na razmere na terenu in izjemno kompleksne odnose med ključnimi igralci sirske vojne se je nemogoče izogniti misli, da bi − kljub očitnemu kopičenju ameriškega orožja in pripadnikov posebnih enot na severu Sirije (ali prav zato) − lahko morebitno turško posredovanje na večinoma kurdskih področjih dalo nov krvav zagon sirski vojni, ki bo kmalu vstopila v osmo leto. Na območju Afrina, ki ga turške sile s topništvom obstreljujejo že pet dni, in Mandidža je prisotnih veliko različnih milic, ki nikakor nimajo istih ciljev, še manj »botrov«, zračni prostor nad območjem morebitnega turškega napada pa še vedno nadzirajo ruski lovci − tako kot nad Idlibom, kjer se nahajajo večje skupine Turčije zvestih upornikov in tudi vsaj dve turški vojaški izvidnici.
»V primeru napada bomo branili svoje cilje, svoje ozemlje,« se je na turške grožnje odzval tiskovni predstavnik YPG Rojhat Roj. Predstavnica kurdskih civilnih oblasti v Siriji Hedije Jusuf pa je sporočila, da bi morebitna turška operacija v Afrin − viri poročajo o premikih turških sil proti sirski meji − »spodkopala mednarodna prizadevanja za dosego politične rešitve v Siriji«.
