Pozabljena Libija se pogreza v več konfliktov hkrati

Štiri leta po izbruhu protestov proti režimu polkovnika Moamerja Gafadija, ki so pripeljali do mednarodne vojaške operacije, padca režima in brutalne eksekucije diktatorja, je Libija padla država, ki jo »obvladujejo« različne milice, razmere v državi pa so se v zadnjih mesecih in tednih drastično poslabšale.

Trenutno v Libiji poteka več konfliktov hkrati, ki med seboj niso nujno povezani. Država že vsaj eno leto obstaja le še na zemljevidu. Različne klanovske milice, ki so se leta 2011 bojevale proti silam polkovnika Gadafija, se še naprej spopadajo za nadzor nad ozemljem in bogastvom, v dogajanje v Libiji pa se intenzivno vmešavajo številne, še zdaleč ne le sosednje države.

Uradne libijske oblasti – lani izvoljen parlament – so po »evakuaciji« iz Tripolija, ki ga v celoti obvladujejo pripadnike milice Zora (Dawn) iz pristaniškega mesta Misrata, ki je med vojno doživelo največ grozodejstev, »nastanjene« v mestu Tobruk na skrajnem vzhodu države. Izvoljeni poslanci libijskega parlamenta živijo in delajo v starem hotelu v središču mesta, ki je dejansko edini (pre)del Libija, ki ga še koliko toliko nadzorujejo s strani mednarodne skupnosti priznane oblasti. Te imajo podporo zahodnih držav, Egipta, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov (drugo stran med drugimi podpirajo Turčija, Katar in Sudan), a »robustna podpora« jim za zdaj omogoča le – začasno – preživetje. In to kljub temu, da predvsem Egipt in ZAE uradne libijske oblasti podpirajo tudi vojaške in naj bi najmanj enkrat celo izvedle letalske napade na islamistične milice. Te obvladujejo sosednjo mesto Dera, kjer so islamisti po zgledu Abu Bakra al Bagdadija že pred meseci razglasili kalifat. Kaj dosti drugače ni tudi v Bengaziju, pozimi 2011 središče libijskega odpora protu Gadafijevemu režimu, kjer se islamistične milice s paravojaškimi enotami pod vodstvom upokojenega generala in nekdanjega sodelavca CIA Halife Haftarja, ki so sklenile zavezništvo z uradnimi libijskimi oblastmi, spopadajo za nadzor nad mestom in njegovo okolico. Libijska vladna vojska je – tako kot država in njene institucije – slaba šala. Podobno bo kmalu veljalo tudi za libijsko nacionalno identiteto. Revolucija je mrtva. Ali kot je pred časom dejal poslanec libijskega parlamenta Salah Sohbi: »Vsi smo prepevali o vrednotah revolucije, nihče pa ni sedel in se o tem, kaj naj bi te vrednote bile, ni pogovoril.«

Nasilni kaos v padli državi – neposredna posledica manka kakršne koli strategije mednarodne skupnosti (na čelu z Natom) po padcu Gadafijeve diktature – se hitro širi in stopnjuje. V nedeljo so vladna vojaška letala, očitno opremljena z napačnimi obveščevalnimi podatki, v bližini Dere bombardirala grški tanker, ki je prevažal 12.600 ton nafte, sicer osi »kritične« libijske ekonomije. Libijski uradniki so napad, v katerem sta bila ubita grški in romunski mornar, sicer poskušale »opravičiti« z lažno informacijo, da je ladja prevažala islamistične borce. Istočasno so islamisti ugrabili dvajset egiptovskih kristjanov, ki pa so jih včeraj že izpustili. Ob tem so vse bolj glasne govorice o morebitnem francoskem vojaškem (letalskem) posredovanju na jugu Libije, ki ga obvladujejo kriminalne in islamistične milice. Južna libijska meja je vse od padca Gadafijevega režima skoraj popolnoma prepustna, kar je – predvsem zaradi trgovine z orožjem in prostega pretoka pripadnikov različnih milic in kriminalnih skupin – dodobra destabiliziralo razmere na območju Sahela, sicer enega varnostno, klimatsko, demografsko in socialno najbolj občutljivih območij na svetu. V Parizu, ki je bil eden najbolj »aktivnih« pobudnikov mednarodne vojaške operacije zoper Gadafija, so v ponedeljek napovedali, da so pripravljeni vojaško posredovati proti milicam na jugu Libije. Takšno možnost so nemudoma zavrnili celo v libijskem parlamentu Tobruku, kjer bi raje, kot so je izrazil predsednik parlamenta Akila Isa, »na pomoč poklicali svoje arabske brate«.

K (ponovnemu) mednarodnem vojaškemu posredovanju v Libiji in okrepitvi libijskih centralnih oblasti ter boja proti terorizmu je v torek pozval tudi malijski zunanji minister Abdoulaye Diop, sicer tudi velik zagovornik francoske vojaške intervencije v Maliju januarja 2013. Ta v kontekstu risanja novih regionalnih zemljevidov dejansko traja še danes. »Dokler se ne bo našla rešitev za libijsko krizo, bo skoraj vse, kar počnemo v Maliju in drugod po Sahelu, še naprej ogroženo.« Mimogrede: francoska vojska ima na severu Nigra – le sto kilometrov od libijske meje – svoje vojaško oporišče, kjer se nahaja dvesto vojakov, ob tem pa Francozi iz oporišča v Niameyu, prestolnice Nigra, skupaj z Američni upravljajo z brezpilotnimi letali.