Preplah zaradi več kot 25.000 džihadističnih prostovoljcev

Število mladih skrajnežev, ki iz takega ali drugačnega prepričanja odhajajo v Sirijo in Irak, kjer se bojujejo na strani Al Kaide in tako imenovane Islamske države, je zaskrbljujoče, ugotavlja posebna študija Združenih narodov. Hitra rast tovrstnega »vojaškega turizma« že postaja »globalni varnostni problem«.

Še lani poleti, ko se je večina evropskih držav, ki imajo veliko islamskih priseljencev, iz strahu pred terorizmom začela intenzivneje ukvarjati z nevarnostjo, ki bi jo lahko predstavljali »radikalizirani« in »podivjani« mladi povratniki z bližnjevzhodnih bojišč, je bilo tovrstnega »džihadističnega turizma« bistveno manj. V manj kot letu dni pa se je število mladih ekstremističnih bojevnikov, kot ugotavlja najnovejša študija Združenih narodov, drastično povečalo. Poskočilo je za nič manj kot 71 odstotkov.

V vrstah IS in Al Kaide se tako danes bojuje že več kot 25.000 mladih tujih džihadističnih bojevnikov iz več kot sto držav sveta. Predvsem območje Sirije in Iraka je tako postalo svojevrstna »mednarodna akademija za šolanje ekstremistov vseh vrst«, pravijo eksperti OZN, ki opozarjajo, da problem tudi zaradi vpletenosti mladih skrajnežev iz tako velikega števila držav že prerašča v »neposredno in dolgoročno grožnjo globalni varnosti«.

Toliko bolj, ker vojaško posredovanje mednarodne skupnosti proti Islamski državi v Siriji in Iraku lahko povzroči, da se bodo celo v primeru uničenja IS vsi tisti tuji islamski skrajneži, ki se zdaj bojujejo na strani tamkajšnjih ekstremističnih sil, razkropili po številnih državah sveta, kjer bodo najverjetneje nadaljevali s svojo teroristično dejavnostjo. Večina teh mladih »bojevnikov-turistov« je namreč po nekajmesečnih izkušnjah v krvavih bojih ne le močno dodatno indoktriniranih, ampak tudi hudo travmatiziranih, in nujno potrebujejo pomoč psihologov, ugotavlja študija.

Vlade številnih držav, ki razen strožjega nadzora nad gibanjem vseh teh mladih esktremističnih skrajnežev nimajo v rokah nobenega pravega orožja proti tovrstni »atomizirani« nevarnosti, se torej upravičeno bojijo porasta individualnega islamskega terorizma, ugotavlja študija. Radikalni mladi tuji bojevniki se namreč na strani islamskih teroristov ne bojujejo le v Siriji in Iraku, kjer jih je največ, ampak tudi v Afganistanu, kjer naj bi jih bilo približno 6.500, pa tudi v Jemnu, Libiji in Pakistanu. Po nekaj sto jih je tudi v Somaliji, v nekaterih severnoafriških državah in na Filipinih. Večina jih prihaja iz Tunizije, Maroka, Francije in Rusije, zadnje čase pa se menda veča tudi število prostovoljcev z Maldivov, Finske in iz Trinidada in Tobaga.

Med razlogi, zakaj se mladi islamski skrajneži iz relativno urejenih okolij, v katerih, podobno kot v različnih evropskih državah, ne najdejo svoje identitete, podajajo na krvava bojišča, strokovnjaki ob določeni stopnji nasilnosti, ki je za tako odločitev nujna, najpogosteje navajajo občutek popolne družbene izključenosti in hude frustracije, ki se mladim ob tem porajajo. Kot je pred kratkim pokazala ena izmed nemških študij, se seveda ne radikalizira vsak, ki je na tak način diskriminiran. Med mladimi muslimani v Nemčiji je takih komaj 0,15 odstotka. Toda z njimi se potem dogaja nekaj zelo podobnega, kot v vseh ostalih »subkulturah«. Da bi kompenzirali svojo manjvrednost in upor proti sistemu, se odločijo za kolikor je le mogoče provokativna dejanja in radikalno nasprotovanje. Ker na skrajni desnici zanje ni mesta (neonacisti so njihovi naravni sovražniki), skrajna levica pa je premalo, je odhod na tuja bojišča zanje idealna priložnost, da tudi med vrstniki dokažejo ves svoj gnev, pogum in pravičnost. Čeprav pri tej svoji odločitvi postanejo lahek plen skrajnih islamskih propagandistov, po ugotovitvah raziskovalcev islam pri vsem skupaj največkrat igra zgolj obrobno vlogo.