Kot gostujoči avtor je na Spieglovi internetni strani pred kratkim predstavil šest največjih zmot, ki so za mnoge postale že kar samoumevne resnice, čeprav so v bistvu povsem napačne. Evropa, ki se na veliko ukvarja z begunci, pa tudi svet, ki jim med tokratnim zasedanjem generalne skupščine ZN namenja osrednjo pozornost, torej svoje teorije in rešitve pogosto gradita na povsem napačnih predpostavkah.
Število beguncev ni rekordno
Prva taka velika zmota o beguncih je po Angelijevem prepričanju že sama trditev Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), da je število beguncev, ki je lani na svetu prvič preseglo 60 milijonov, rekordno. Ne drži, previ dresdenski raziskovalec migracij. Mediji, ki tako radi pišejo o rekordu vseh rekordov, bi kaj lahko na naslovnicah zapisali tudi to, da je na svetu danes na begu manj kot en odstotek svetovnega prebivalstva. Število beguncev se je v Evropi sicer res povečalo, toda več kot 86 odstotkov vseh beguncev se seli po državah v razvoju. Tudi delež vseh migrantov na svetu je ob upoštevanju vsega svetovnega prebivalstva s 3,3 odstotka povsem obvladljiv in zgolj malenkost večji, kot je bil leta 1960, pravi Agneli.
Razvojna pomoč kot rešitev?
Bilo bi lepo, če bi bilo res, pravi Agneli. A je resnica prej nasprotna. Hitrejši razvoj namreč spodbuja migracije. Vsaj dokler v državi ni dosežen soliden in večini sprejemljiv standard. Razlog je preprost: z rastjo prihodkov na glavo prebivalca se večajo tudi zmožnosti (in želje) po selitvi. Za najrevnejše je beg v Evropo ali ZDA praktično neizvedljiv, ker je predrag. Evropska strategija boja proti migracijam torej temelji na povsem napačnih predpostavkah. Razvojna pomoč prej spodbuja migracije, kot pa jih zavira, kot zmotno mislijo številni evropski politiki. Kar pa seveda ne pomeni, pravi Agneli, da taka pomoč ni nujna – le zavedati se je treba, da ni nikakršna preventiva pred migracijami.
Beg kadrov
Prišleki ne ogrožajo trga dela
Četrta zmota je, da priseljenci zbijajo plače in jemljejo delovna mesta domačemu prebivalstvu. Z vprašanjem so se v zadnjih letih ukvarjali številni raziskovalci, ki so se na koncu strinjali vsaj o dveh ključnih stvareh. Prva je, da priseljenci dolgoročno zelo malo, največkrat pa sploh ne vplivajo na višino plač domačih delavcev, in druga je, da znižujejo kvečjemu ceno dela tistim priseljencem, ki so prišli pred njimi, saj pomanjkljivo znajo jezik in imajo nizko kvalifikacijo. In to v povprečju od 0,3 do 3,4 odstotka.
Socialne pomoči
Evropa ne postaja trdnjava
Posamezni primeri ograj in zavračanja tujcev so resda grozljivi, toda splošna slika, ki bi jo nekateri iz tega radi potegnili, je v resnici napačna. Vsi zakoni o priseljevanju so po drugi svetovni vojni povsod, tudi v Evropi, postali veliko bolj liberalni, pravi Agneli. To je potrdila tudi nizozemska študija več kot 65.000 priseljenskih zakonov v 45 državah, ki je jasno pokazala, da priseljenska politika ni postala bolj restriktivna, ampak da je kvečjemu postala bolj selektivna. Za številne migrante, od visoko kvalificiranih strokovnjakov do študentov je pot v Evropo v zadnjem desetletju postala tako na široko odprta, kot ni bila še nikoli, kar seveda prinaša občutne prednosti tudi tu že živečim tujcem in priseljencem. Žrtve take bolj selektivne priseljenske politike so seveda številni ilegalni migranti, ki pa po nobenem od veljavnih zakonov ali konvencij tudi sicer nimajo pravice do priseljevanja.