Tiskane izdaje
Iranska vojska je v nedeljo z raketami zemlja-zemlja napadla položaje samooklicane Islamske države v Deir ez Zoru in prvič po letu 1988 in koncu iraško-iranske vojne neposredno posredovala zunaj svojih meja. Le nekaj ur prej je letalo ameriške vojaške mornarice na severu Sirije sestrelilo sirsko letalo, ki je bombardiralo (večinoma kurdske) enote Sirskih demokratičnih sil.
Šest balističnih raket je iz zahodnega Irana (provinc Kermanšah in Kurdistan, ki sta od tarč v Siriji oddaljeni kakih 800 kilometrov) izstrelila Iranska republikanska garda. Neposreden vstop Irana v sirsko vojno − v kateri sicer preko svojih »podizvajalcev« in z enotami, priključenimi vladnim silam in različnim šiitskim milicam, sodeluje že vsaj pet let − nikakor ni presenečenje. Jasno je bilo, da se bo Iran po terorističnem napadu v Teheranu pred dvema tednoma tako ali drugače odzval.
In odzval se je tako, kot se ni že dolga tri desetletja. »To je začetek našega maščevanja. Sledi še večji udarec v obraz. Podporniki terorizma morajo biti pozorni na iranska sporočila moči,« je na tviterju zapisal nekdanji poveljnik republikanske garde Mohsen Rezaj. Njegove besede, natančno uperjene proti Saudski Arabiji, vodilni pokroviteljici Islamske države, ki je v zadnjih mesecih na vse načine, tudi z nedavno blokado Katarja, poskušala »potegniti« Iran v odprt spopad, so zvenele kot vojna napoved.
Ne gre pozabiti, da sta Riad in Washington med obiskom ameriškega predsednika Donalda Trumpa na saudskem dvoru pred tremi tedni podpisala za 110 milijard dolarjev vredne pogodbe o prodaji orožja. »Tajming« nikakor ni naključen. Tako kot ni bil naključen »tajming« saudsko-zalivske blokade Katarja pred osmimi dnevi.
Saudsko izzivanje, iranski odgovor
Po spletu se je hitro razširil posnetek trenutka, ko so iranske rakete poletele proti Siriji. Letele so čez severni Irak, še eno frontno črto, kjer so iranske sile močno navzoče. In to še zdaleč ne le v koaliciji, ki osvobaja Mosul izpod vladavine IS, ampak tudi preko obvladovanja večine državnih institucij v Bagdadu ter (ekonomsko in družbeno) tako rekoč celotnega južnega Iraka, kjer večinoma živi šiitsko prebivalstvo.
Kdo vlada Siriji in Iraku Infografika: Delo
»Pred nekaj trenutki je republikanska garda z namenom kaznovanja dvojnega terorističnega napada na iranski parlament in grobnico ustanovitelja iranske islamske republike ajatole Homeinija, ki se je zgodil 7. junija, napadla teroristično poveljstvo, zbirališče in logistični center za shranjevanje avtomobilov, ki se uporabljajo v samomorilskih napadih,« je zapisano v (s)poročilu Iranske republikanske garde, ki ga je v ponedeljek zjutraj objavila vladna tiskovna agencija Fars.
Jezik sporočila ni zvenel prav nič agencijsko, v tonu komuniciranja iranskih oblasti z javnostjo pa je bilo mogoče že pred nekaj dnevi, ko so »varuhi revolucije« sporočili, da »nobeno prelivanje nedolžne krvi ne bo ostalo brez odgovora«, čutiti, da se Iran v kontekstu že dolgo ne več le hladne vojne za prevlado nad Bližnjim vzhodom med sunitskim blokom pod vodstvom Saudske Arabije in med šiitskim blokom pod vodstvom Teherana (in Koma) pripravlja na neposredne vojaške operacije. »Rakete so v tej operaciji teroristom prizadejale smrtonosen in uničujoč udarec. Ubitih je bilo veliko teroristov, uničene je veliko njihove opreme in orožja,« je še zapisano v izjavi ključnega krila iranskih oboroženih sil, ki pretežno obvladuje tudi iransko politiko in gospodarstvo. Število žrtev iranskega raketnega napada ni znano.
Nova fronta
Po terorističnih napadih v Teheranu pred slabima dvema tednoma je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bodo iranske oblasti (pod neposrednim poveljstvom vrhovnega voditelja ajatole Hameneija) v najbolj krvav konflikt našega časa vključile tudi »brez filtra«. Iranske oblasti sicer nikoli niso uradno potrdile svoje vloge v sirski vojni, pa čeprav se je na sirskem ozemlju borilo – in se še vedno bori – več deset tisoč vojakov, med njimi tudi številni šiitski begunci iz Afganistana. Zdaj so se »pravila igre« očitno spremenila.
Iran je v zadnjih dveh letih močno okrepil svoje regionalne in globalne pozicije in še nikoli v moderni zgodovini ni bil bliže vzpostavitvi logistično-vojaško-ideološkega šiitskega polmeseca med Teheranom in Sredozemljem, seveda s pomočjo svojih podizvajalcev, denimo libanonskega Hezbolaha in prijateljskega režima Bašarja al Asada v Damasku.
V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi ameriško sestrelitev sirskega vladnega letala, ki je v nedeljskih jutranjih urah bombardiralo položaje Sirskih demokratičnih sil (SDF) južno od mesta Tabka oziroma v bližini frontnih črt velike bitke za Rako, prestolnico samooklicanega kalifata IS. Tam med strahovitimi letalskimi napadi koalicije pod vodstvom Združenih držav, ki je na že skoraj povsem uničeno mesto odvrgla tudi več raket z belim fosforjem, že osem dni potekajo spopadi med večinoma kurdskimi borci iz vrst SDF in mednarodno zasedbo sunitskih skrajnežev, ki so še ostali v mestu.
Po dolgih letih (neposredne) vojaške odsotnosti so tudi ZDA v zadnjih mesecih v Sirijo, predvsem na sever države, poslale najmanj petsto svojih vojakov, marincev in pripadnikov posebnih enot, ki večinoma sodelujejo prav s Sirskimi demokratičnimi silami – to je tudi ključni razlog za poslabšanje odnosov med ZDA in Turčijo, še eno pomembno igralko sirske vojne. Severovzhodni del Sirije očitno postaja novo vroče središče (ne le) sirske vojne in nevralgična točka vseh ključnih razlogov za vojno: vode, energetskih poti, nafte, nove hladne vojne, sunitsko-šiitskega konflikta, boja za regionalni prestiž …
Apokaliptične možnosti
Veliki bitki za Rako in Mosul se v kontekstu intenzivnega geostrateškega zaostrovanja s številnimi vpletenimi igralci in (do)končnega padanja mask v regiji zdita kot nekakšen »stranski šov«, katerega rezultat je znan vnaprej. Po nedeljskem velikem, pa čeprav dejansko le simbolnem obratu na sirskem (globalnem) bojišču in ob zaostrenih razmerah v celotni regiji se zdi, da velika vojna med Saudsko Arabijo in Iranom (ter njunimi globalnimi, regionalnimi in lokalnimi zavezniki), ki se kuha že vsaj od leta 2003, dejansko ni več daleč.
