Tiskane izdaje
Zagreb – Razdeljena država, 250.000 mrtvih, več sto tisoč beguncev. »Danes je težko najti normalno besedo za vse, kar se dogaja v naši deželi,« pravi Jamal Assad, v Zagrebu živeči zdravnik v pogovoru za Delo. Je predstavnik sekularne sirske opozicije, zadolžen za Slovenijo, Hrvaško, BiH in Srbijo.
Postali ste veleposlanik sekularne sirske opozicije v Zagrebu. Kaj pomeni ta funkcija?
Sirska narodna koalicija, ki pomeni jedro sekularne sirske opozicije, se pripravlja na diplomatsko ofenzivo, saj je skrajni čas, da se ustavi ta strahotna vojna v Siriji. Pomembna je vsaka država, ki lahko pripomore, da se izvede pritisk in sprejme odločitev o ustavitvi te resnično hude krize. Priče smo begunski krizi, ki pretresa Evropo pa tudi našo državo. Medtem ko se Evropa duši pod navalom beguncev, smo še vedno mi brez svojega ljudstva. Tako za nas kot za vas je zelo pomembno, da se ta kaos čim prej konča. V Siriji smo prepričani, da sta državi, kakršni sta Hrvaška in Slovenija, zelo pomembni, ker sta članici Evropske unije in Nata, poleg tega pa sta zelo blizu vojnemu dogajanju.
Kako bi opisali razmere v Siriji?
Kri, solze, trpljenje, zmeda, obup, zločini. Težko je najti normalno besedo za vse to, kar se dogaja v naši deželi. Plemenito revolucijo, upravičeno željo ljudi, da se z oblasti strmoglavi diktatorja in strahotno korupcijo, da bi se končno nehali politični pregoni, aretacije, mučenja in skriti poboji, so najhujši zločinci izkoristili, da so vzpostavili nekakšen svoj kalifat, svojevrstno paradržavo, prepleteno z najhujšimi poboji, ki si jih človek lahko predstavlja. Na udaru so vsi normalni Sirci. Ti krvi žejni islamisti so v našo deželo prišli zato, da bi jo uničili, da bi zabrisali sledi naše starodavne zgodovine in uničili našo večetničnost, s katero smo stoletja živeli v miru. Težko mi je ustaviti solze, ko opazujem, kaj se dogaja v Raki in kako uničujejo starodavno Palmiro. Ko gledam, kaj je ostalo od mojega rojstnega kraja – štirimilijonskega Alepa. Borci Svobodne sirske vojske se pogumno bojujejo na dveh težkih frontah – proti Islamski državi in proti Asadu, je pa jasno, da brez mednarodnega posredovanja te vojne ne bo mogoče končati.
Ne smemo pozabiti na begunsko krizo.
To je kriza, ki pretresa tako Evropo kot Bližnji vzhod. Po človeški in civilizacijski plati je jasno, da je treba tem ljudem pomagati. Zelo so me pretresle fotografije, ki so obšle svet – podobe obupa, zapuščenih in lačnih otrok, policijskih psov. Po drugi strani je jasno, da tudi Evropa ne more v svoj objem sprejeti vseh prebivalcev Bližnjega vzhoda, na katerem vlada popolna zmeda, ker za to preprosto nima zmogljivosti. Zato spet poudarjam, da je treba čim prej ustaviti vojno v Siriji in Iraku, umiriti razmere na Bližnjem vzhodu in si po vseh svojih močeh prizadevati za to, da svet končno sprejme enotno stališče ter odpravi zlo, ki nas vse ovira na poti razvoja in napredka. Če tega ne bomo storili skupaj, bomo vsi čutili posledice te preračunljivosti in vzdržanosti.
Je res, da je vsakdo, ki ima v Siriji orožje, država zase in lahko trpinči ljudi okoli sebe?
To je malo karikirano, vendar bi to trditev lahko uporabili za opisovanje razmer v Libiji. Seveda ne zanikam dejstva, da v Siriji obstajajo različne oborožene skupine, ki tako ali drugače trpinčijo prebivalce. A pri nas v Siriji je vedno nekdo v manjšini. In vedno v katero od vasi, v kateri, denimo, živijo kristjani, lahko pride kakšna skupina džihadistov in izvede pokol. To so stvari, ki jih trenutno ni mogoče nadzorovati. Orožje prihaja z vseh strani in včasih se zdi, da ima vsaka država nekakšne svoje oborožene skupine, ki jih podpira. Osebno sem zelo razočaran, ker so države, ki so se nam zdele prijateljske, odigrala pokvarjeno vlogo in poskušale prek svojih privržencev uveljaviti svoje interese na račun sirskega ljudstva. Včasih se mi resnično zdi, da je ostala Sirija – ta starodavna država, ki se ponaša z zelo bogato kulturo in tradicijo in iz katere dediščine se napaja celotno človeštvo – sama, da so jo vsi pustili na cedilu in da se zdaj sama otepa tega zla, ki jo obdaja z vseh strani.
Kaj pričakujete od držav, v katerih ste akreditirani?
Pričakujem diplomatsko angažiranje, pričakujem, da državi, kot sta Slovenija in Hrvaška, ne bosta sedeli s prekrižanimi rokami in samo kimali z glavo. Pričakujem, da bosta sprožili pobude in predlagali različne načine za odpravljanje krize. Zakaj ne bi bil kakšen Hrvat ali Slovenec avtor načrta za uničenje Islamske države in sprejetje mirovnega sirskega sporazuma? Zavedam se tega, da bomo težko dosegli mirovnega sporazuma, ker je svet neenoten in ker igrajo številne države v tej naši krizi dvojno vlogo. Vendar pa poskušam sam po vseh svojih močeh vsem dokazati, da nima niti en dan bojevanja nobenega smisla in da se je bolje leto dni pogajati kot en dan bojevati.
Kako vidite Sirijo jutri, pojutrišnjem?
To, kar vidim in kar realno je, je, na žalost, slabo. Kajti še vedno ne vidim konca temu kaosu. Bojim se, da bodo vojna, pregoni in zločini trajali še dolgo, saj ni videti, da bi lahko v tem delu svetu v kratkem prišlo do močne akcije. Bojim se, da se bo vojna razširila še na drugega države, zlasti na Jordanijo in Libanon, v katerem je že čutiti notranje pretrese. Sirijo po vojni vidim kot državo, ki bo nadaljevala dobro tradicijo sožitja med različnimi etničnimi in verskimi skupinami, vidim jo brez dinastije Asad, ki je odgovorna za številne zločine, vidim jo kot voditeljico arabskega sveta, saj bi morala biti Sirija – ko bo Turčija vstopila v EU – na meji med Vzhodom in Zahodom, to pa pomeni, da bi morala biti dejavnik miru in trdnosti. Navsezadnje pa jo nekega dne vidim tudi kot kandidatko za vstop v Evropsko unijo – zakaj pa ne?
So sirsko-egiptovski odnosi temelj miru v tem delu sveta?
Ti odnosi so pomembni, niso pa ključni. Pomembna je vloga Turčije, zalivskih držav, Libanona in morda še najbolj Irana. Iran je na strani Bašarja al Asada. Prepričan pa sem, da bi moral po sklenitvi sporazuma z Ameriko končno začeti igrati konstruktivno vlogo pri odpravljanju sirske krize. Seveda pa je tu zelo veliko odvisno tudi od odnosov med Saudsko Arabijo in Iranom. To sta dve veliki muslimanski državi, ki se bojujeta za prevlado v tem delu sveta, pri tem pa smo mi manjši pogosto žrtve tega njunega medsebojnega boja.
