Tiskane izdaje
»Bil je pameten deček. Vedno prvi v šoli. Rad je risal.« Tako Francisco Salguero govori o svojem najmlajšem sinu Ericku. Erick je eden od desettisoč mladih Salvadorcev, ki se, pogosto skupaj z vrstniki iz Gvatemale in Hondurasa, vsako leto podajo na nevarno pot čez Srednjo Ameriko v ZDA v prepričanju, da bodo ušli bedi, brezupu, divjanju tolp in v obljubljeni deželi našli delo, predvsem pa gotovo prihodnost in boljše življenje. Povezal se je s kojotom, kot pravijo tihotapcem ljudi, in šel na pot. Očetu se je oglasil, ko je prispel do Mehike, potem pa nikoli več. »Rekli so mi, da je ostal zadaj v puščavi med Mehiko in ZDA,« pravi Salguero, ki še vedno upa, da bo sina našel živega. Zgodba je opisana v Unicefovi publikaciji Iztrgani iz domov: vse večja kriza za otroke begunce in migrante (Uprooted: The groowing crisis for refugee and migrant children).
Vsak sedemdeseti otrok ne živi v državi, kjer se je rodil, več kot polovica med njimi pa je ostala v regiji izvora, navajajo v 140 strani dolgem poročilu. Tri petine mladoletnih migrantov živi v Aziji in Afriki. Na svetu je 28 milijonov otrok, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi vojnih spopadov. »Pogosto gre za otroke, ki so travmatizirani zaradi konfliktov in nasilja v svojih državah, z nevarnostmi pa se srečujejo tudi na poti: od podhranjenosti in dehidracije, nemalo se jih utopi pri prečkanju morja, pogosto so žrtve trgovine z ljudmi, ugrabitev, posilstev ali celo umorov. Prav tako na poti in v ciljnih državah se spopadajo še s ksenofobijo in diskriminacijo,« so pri Unicefu Slovenije strnili izsledke, zbrane na svetovni ravni, na podlagi katerih so sestavili tudi priporočila ukrepov za zaščito najmlajših.
Neusmiljena statistika
Med glavnimi ugotovitvami Unicefa so, da otroci pomenijo nesorazmeren in vse višji odstotek tistih, ki iščejo zatočišče zunaj države rojstva. Dobra tretjina svetovnega prebivalstva je mlajša od 18 let, a hkrati je med begunci kar polovica mladoletnih. Lani je bilo še enkrat več otrok beguncev kakor leta 2005. Približno vsak dvestoti otrok na svetu je begunec, prav tako vsak tretji otrok, ki živi zunaj svoje države izvora.
Od 28 milijonov otrok, ki so bežali pred nasiljem in konflikti, jih je 17 milijonov ostalo znotraj meja domovine kot notranje razseljene osebe, deset milijonov je beguncev, milijon je prosilcev za azil. Približno 45 odstotkov vseh otrok beguncev pod zaščito Visokega komisariata ZN za begunce je iz Sirije in Afganistana; iz teh dveh držav pa prihaja kar 70 odstotkov vseh mladoletnih prosilcev za azil v Evropi.
Precej se je povečalo število mladoletnikov, ki meje prestopijo brez spremstva. Lani jih je za mednarodno zaščito v 78 državah zaprosilo več kot 100.000, kar je trikrat več kot leta 2014. Prav otroci, ki potujejo brez družine ali kakega odraslega, ki bi skrbel za njih, so posebej ranljivi za zlorabe in izkoriščanje.
Posledice tudi za skupnost
Po ocenah Unicefa je okoli 20 milijonov otrok, ki so mednarodni migranti, domove zapustilo zaradi različnih vzrokov, tudi zaradi ekstremne revščine in nasilja tolp. Pravni status mnogih med njimi je v ciljni državi negotov, ostanejo brez kakršnihkoli dokumentov in osnovne oskrbe, ki jo sicer zagotavljajo države. Vrata šol in zdravstvenih ustanov so zanje pogosto zaprta.
Marsikje tudi begunci niso deležni veliko boljše obravnave. »Za otroka begunca je petkrat verjetneje, da ne bo obiskoval pouka kot za druge otroke. Četudi jim je omogočeno obiskovanje pouka, šola postane prostor, kjer so pogosto diskriminirani, vključno z nepošteno obravnavo in nadlegovanjem,« ugotavljajo pri Unicefu, kjer opozarjajo, da ti mladi nimajo dostopa do enakih storitev kakor njihovi vrstniki iz države gostiteljice.
»Kakšna bo cena, ki jo bomo morali plačati vsi, če nam tem otrokom ne uspe zagotoviti priložnosti za izobraževanje in normalno otroštvo? Kako bodo ti otroci lahko pripomogli k razvoju svoje družbe? Če ne bodo mogli, ne bo uničena le njihova lastna prihodnost, temveč bodo posledice čutile tudi njihove skupnosti,« je prepričan Anthony Lake, izvršni direktor Unicefa.
V Postojni in Novi Gorici
Za Slovenijo najdemo v Unicefovih tabelah podatke, da je v državi leta 2015 živelo 236.000 mednarodnih migrantov, kar pomeni približno 11 odstotkov prebivalstva, med njimi pa je le pet odstotkov mlajših od 18 let. Po drugi strani je 140.000 slovenskih državljanov (sedem odstotkov) živelo v drugih državah.
Nekoliko natančnejši so podatki povezani z begunci in prosilci za azil. V Sloveniji je 335 oseb z mednarodno zaščito, od tega jih ima 240 status begunca, 95 pa subsidiarno zaščito. Med tistimi s statusom begunca je otrok 64, subsidiarno zaščito, ki je časovno omejena, jih ima 25. Deset je mladoletnikov brez spremstva - pet jih je nastanjenih v dijaškem domu v Postojni, štirje v Dijaškem domu Nova Gorica, eden pri rejniški družini.
Vseh otrok, prosilcev za mednarodno zaščito, je 79 (všteti so tudi mladoletniki brez spremstva), v azilnem domu jih živi 31, v kriznem centru za mlade dva, sedem na zasebnem naslovu, šest v dijaškem domu v Postojni, šest v Novi Gorici in 27 v izpostavi azilnega doma v Logatcu.
»Vsi šoloobvezni otroci so vključeni v osnovno šolo. Tisti, ki živijo v azilnem domu, hodijo v osnovno šolo Livada, otroci, ki živijo v izpostavi azilnega doma v Logatcu, pa so vključeni v osnovno šolo Tabor in osnovno šolo Osem talcev. Mladoletniki brez spremstva, ki živijo v dijaškem domu v Postojni, obiskujejo tamkajšnjo osnovno šolo, mladoletniki brez spremstva, ki živijo v Dijaškem domu Nova Gorica, pa bodo zaradi svoje starosti (nad 16 let) vključeni v Osnovno šolo za odrasle,« so nam sporočili z ministrstva za notranje zadeve.
