V Izmiru se pred zimo mudi tako beguncem kot tihotapcem

Izmir – V prvih devetih mesecih letošnjega leta je iz Turčije v Grčijo in s tem v Evropsko unijo vstopilo skoraj 400.000 beguncev. Velika večina je z obal zahodne Turčije na gumijastih čolnih priplula na grške vzhodnoegejske otoke. Velika človeška tragedija pa je postala tudi eden največjih poslov našega časa.

Samo septembra je iz Turčije na grške vzhodnoegejske otoke (Kos, Lesbos, Samos, Leros …) prispelo 153.000 beguncev. Največ v moderni zgodovini. V celotnem lanskem letu je v Grčijo prišlo le 43.000 ljudi, ki so bili na begu pred vojnami, revščino in obupom. V dneh, ko se tudi na toplem jugu Evrope počasi končuje podaljšano poletje in ko je tudi morje v ožini med Turčijo in najbližjimi grškimi otoki vse bolj nemirno, v turških mestih, ki so ključne točke tako imenovane balkanske begunske poti, vlada obsedno stanje.

V Izmiru, tretjem največjem turškem mestu, se mudi tako beguncem kot tihotapcem. Oboji namreč vedo, da bo prečkanje morja proti Grčiji iz dneva v dan težje, hkrati pa se število ljudi, ki iz Sirije čez Turčijo in Grčijo bežijo proti Evropi, ne zmanjšuje. Nasprotno. V četrtek in petek, ko je bilo južno Sredozemlje obsijano s toplim jesenskim soncem, morje pa je bilo skoraj popolnoma mirno, je na grške otoke z malimi gumijastimi čolni priplulo skupaj skoraj 14.000 ljudi. Na čolne, ki so namenjeni desetim do dvanajstim ljudem, so tihotapci v zadnjih dneh strpali tudi po šestdeset ljudi. Veliko čolnov se je potopilo, številni so se sredi morja ustavili. Pokvarili so se jim poceni rabljeni motorji, ki jih grški tihotapci takoj po pristanku čolnov na »svoji« strani poberejo in jih pošljejo nazaj v Turčijo. To tihotapskega zaslužka niti malo ne prizadene, saj posli cvetijo, kot še nikoli. Nasprotno: begunci, ki jim ni uspelo priti na grške otoke, bodo prej ali slej znova poskušali. Znova … plačali.

Vojna ekonomija

Za ilustracijo, kako zares velik posel, ki se mu do zdaj nihče ni resneje postavil po robu, je to: septembra je vsak dan v Grčijo prispelo v povprečju sto čolnov, na katerih je bilo v povprečju 50 ljudi. Torej okoli 5000 ljudi na dan. Upoštevajoč, da mora odrasel človek za pot plačati 1200 dolarjev in da je cena za otroke polovico nižja, za tihotapce pomeni dnevni zaslužek približno pet milijonov dolarjev. Njihovi stroški so izjemno nizki: večinoma uporabljajo stare gumijaste čolne, ki bi jih morali njihovi lastniki v kratkem tako ali tako odpeljati na smetišče. Enako velja za »reciklirane« motorje. A to je le del posla: tu so še (večinoma ponarejeni in popolnoma neuporabni) reševalni jopiči, taksisti, vozniki zasebnih avtobusov, finančni posredniki, hotelirji, gostinci, mobilni in internetni operaterji … Begunski posel, v katerem je edina »regulacija« vreme, je v vrhunski formi.

»Morda veste, kdaj bomo odpluli proti Grčiji? Že ves dan čakam na klic človeka, ki mi je uredil pot čez morje. Na poti sva skupaj s prijateljem. Plačala sva vsak po 1200 dolarjev. Že v Istanbulu. V Izmir sva prišla včeraj z avtobusom. Prihajava iz Al Baba na severu Sirije, a sva dolgo časa živela v Alepu,« me je na trgu Basmane pred glavno železniško postajo, stičiščem večine vseh begunskih poti, ogovoril 21-letni Samir, študent strojništva na univerzi v Alepu. Podobno kot večina mladih moških, ki so na begu, se je hkrati hotel izogniti nasilju Islamske države in nasilni mobilizaciji v režimsko vojsko, ki že nekaj mesecev poteka povsod, kjer ima Bašar al Asad še kaj nadzora.

Široko zaprte oči

Samir in prijatelj sta eno noč preživela v enem izmed številnih hotelov v bližini železniške postaje, kjer že vsaj štiri mesece bivajo izključno begunci. Plačala sta deset dolarjev, da sta lahko prespala na hodniku. Spala bi zunaj, a sta se bala, da bi ju v tesnobi noči na nikoli praznih ulicah okoli železniške postaje okradli. V radiju pol kilometra okoli trga Basmane, ki je le dober kilometer oddaljen od sredozemske obale, je namreč prav vsak posel tako ali drugače povezan z begunsko krizo, v ozkih ulicah pa sredi noči mali sirski otroci skupaj z materami na kartonu spijo pred vhodi v hotele in restavracije. Nekaj hotelov je po naših informacijah že zgodaj spomladi v celoti zakupila turška tihotapska mafija, ki s pomočjo svojih številnih podizvajalcev – te je našla kar med begunci samimi – v celoti obvladuje ključni del balkanske begunske poti, katere središče sta prav Izmir in Bodrum. V bližini obeh mest leži več deset plaž, s katerih proti grškim otokom tudi sredi belega dne in pred široko zaprtimi očmi turške policije in obalne straže vseskozi plujejo čolni z begunci.

V soboto dopoldne, ko je odjeknila novica o krvavem bombnem napadu na udeležence mirovnega shoda v Ankari, sem se sprehodil do železniške postaje, nasproti pa so prihajali prestrašeni begunci. Bili so prepričani, da jih bo turška policija ujela in spravila za zapahe. A ni bilo tako. Več deset pripadnikov posebnih enot turške policije, ki je v polni bojni opremi ter z oklepnikom zasedla trg Basmane, je bila le posledica »povečanih varnostnih ukrepov« zaradi napada v Ankari. Begunski posel je – dobesedno pred očmi policistov – nemoteno tekel naprej.