Tiskane izdaje
Libanonske oblasti so začele uveljavljati izjemno stroga pravila za sprejemanje sirskih beguncev. Od zdaj naprej bodo ljudje, ki bežijo pred najbolj krvavo vojno našega časa, za vstop v Libanon, kjer število sirskih beguncev predstavlja že več kot četrtino prebivalstva, potrebovali celo vizum.
Odmevi sirske vojne, ki bo kmalu vstopila v peto leto, so najbolj glasni ravno v Libanonu, temu mikrokozmosu Bližnjega vzhoda, kamor je iz Sirije do zdaj uradno – to so tisti begunci, ki se jim je uspelo registrirati pri Uradu Združenih narodov za begunce (UNHCR) – pribežalo 1,15 milijona beguncev. Neuradna številka je krepko višja od poldrugega milijona. To je v državi z le štirimi milijoni prebivalcev, močno omejenimi viri, krhko infrastrukturo, demografskim kaosom in predvsem ponovno stopnjujočimi se sektaškimi nasprotji – neposredna posledica sirske vojne in os novega regionalnega konflikta – povzročilo veliko nezadovoljstva ter obilico dodatnih ekonomskih težav, libanonske oblasti pa so se odzvale s skrajno nehumano potezo in za sirske begunce tako rekoč zaprle mejo. Nove omejitve ne bodo prizadele le beguncev, ampak tudi desettisoče Sircev na začasnem ali celo stalnem delu v Libanonu. Sirce in Sirke v Libanonu je zajela panika. Nova pravila utegnejo prizadeti tudi Sirce, ki že dlje časa živijo v Libanonu, a oblasti v Bejrutu to (za zdaj) zanikajo.
V Libanonu ni uradnih begunskih taborišč
Sirski begunci, ki so do oktobra lani, ko je libanonska vlada uvedla prve »restrikcije« vstopanja v državo, bolj ali manj svobodno vstopali v Libanon (za šest mesecev), so v deželi ceder že do zdaj živeli povsem na dnu prehranjevalne verige. V preživetveni nuji so opravljali najbolj umazana in poceni dela – libanonskim delodajalcem (večinoma gre za delo na črno) je posledično uspelo močno znižati ceno dela, kar je ob dejstvu, da so Sirci predvsem v obmejnih krajih vzpostavili tudi nekakšno vzporedno ekonomijo, v Libanonu povzročilo izbruh jeze in tudi nasilja, ki pa ni bil usmerjen proti delodajalcem, ampak proti beguncem, najbolj šibkim tarčam.
Od začetka državljanske vojne v Siriji se je število revnih v Libanonu povečalo za 65 odstotkov, brezposelnost pa se je podvojila. Marsikje po državi so se prvič po državljanski vojni tako pojavile nekakšne »vaške straže«, ki na ulicah izvajajo policijsko uro, rušijo improvizirana begunska naselja in pretepajo begunce, država pa je tovrstno nasilje do zdaj bolj ali manj tolerirala. Takšno nasilje se pogosto dogaja tudi v šolah, a večina sirskih otrok, ki so morali pobegniti z doma, v šole sploh ne hodi, saj si njihovi starši ne morejo privoščiti šolnin in stroškov prevoza, hkrati pa so otroci zelo hitro vključeni v umazan ekonomski proces.
»Za otroke je najtežje. V Siriji jih je velika večina hodila v šole. Tu si tega ne morejo privoščiti ali pa so javne šole tako polne, da zanje v njih ni prostora. V nekaterih šolah zdaj uvajajo dodatno, večerno izmeno. Številne matere so bile primorane poslati sinove poiskat delo. Le tako lahko preživijo. Tu se ne da kaj dosti narediti. Kar 70 odstotkov otrok v begunstvu novega »domovanja« ne zapusti niti enkrat na teden. To je grozljiv podatek. Še posebej to velja za deklice. Večina otrok je globoko travmatiziranih. Poleg vsega nujno potrebujejo psihosocialno pomoč,« mi je pred časom povedala Roberta Russo, tiskovna predstavnica visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih v Libanonu.
Otroci sužnji
Med sirskimi begunci v Libanonu so najbolj ogrožene ženske, ki so velikokrat prisiljene v prostitucijo, in otroci, ki v sužnjelastniških odnosih, predvsem v kmetijstvu, odplačujejo dolgove svojih staršev. Številni spijo na ulicah – tudi v središču Bejruta. To so tisti begunci, ki jih v Libanonu uradno ni in so zato popolnoma nezaščiteni. Ker so libanonske oblasti zaradi tako imenovanega palestinskega vprašanja že davno prepovedale gradnjo begunskih taborišč, je kljub močni prisotnosti UNHCR in nevladnih humanitarnih organizacij življenje sirskih beguncev v Libanonu še bistveno slabše kot v drugih državah, kamor se je zateklo največje število ljudi, ki so iz Sirije zbežali pred vojno vihro.
Večina beguncev, ki jih Evropa nikakor noče sprejeti in je zato soodgovorna za njihovo tragedijo (množične tragedije v Sredozemlju), zato živi v »neuradnih« taboriščih, ki pa se nahajajo na zasebni zemlji. Begunci lastnikom zemlje do trenutka, ko si tega preprosto ne morejo več privoščiti, za majhen košček zemlje, na katerem si v najboljšem primeru postavijo šotor ali zgradijo plehnato-leseno »hiško, plačujejo neverjetno visoke najemnine. Tudi po 200 dolarjev za, denimo, dvajset kvadratnih metrov. Seveda brez vode, elektrike in stranišča. V šotorih in »hiškah« živi tudi po dvajset članov ene same družine.
