Bi bila tudi v Italiji rešitev velika koalicija?

Slovenski rojaki še vedno upajo, da bodo še imeli zastopstvo v Rimu, vendar to ni gotovo.
Objavljeno
02. marec 2018 14.47
ITALY-POLITICS-ELECTION-VOTE
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Jutri bodo v Italiji odprli volišča ob 7. uri, zaprli pa jih bodo šele ob 23. uri. Takrat naj bi bilo jasno, ali si je medijski mogotec Silvio Berlusconi zagotovil zmagovito vrnitev na veliki oder ali pa bo morda moral - če tokrat ne bo zmagovalca - počakati na ponovitev volitev.

Prihodnje leto bi se lahko zavihtel tudi v vladno palačo. Takrat bo že minila šestletna kazen prepovedi opravljanja političnih funkcij, ki si jo je Vitez v senatu prislužil s pravnomočno obsodbo pred ­sodiščem.

Zmaga Berlusconija in njegove desnosredinske koalicije, v kateri prav Berlusconijeva stranka Naprej, Italija velja za najbolj zmerno (radikalna desnica utegne na volitvah celo prehiteti Berlusconija), je samo ena izmed možnosti jutrišnjega volilnega razpleta, ki se prav lahko pokaže kot nov zaplet. Naj so se v preteklem parlamentu pod taktirko Demokratske stranke še toliko trudili sestaviti novo volilno zakonodajo, jim to nikakor ni šlo od rok. Napisali so najbolj zapleteno volilno matematiko v Evropski uniji, samo še povečali so strah, da si tudi po teh volitvah v Italiji nihče ne bo mogel zagotoviti trdnega vladanja.

Z zakonom, ki so ga krstili za rosatellum, po tržaškem politiku Demokratske stranke Ettoreju Rosatu, ki je bil predsednik preteklega parlamenta, so se hoteli znebiti neprijetnega tretjega udeleženca političnih plezanj na oblast in vrniti k dobrim starim časom levo-desne dvopolnosti. Vse skupaj se je, če je soditi po javnomnenjskih anketah, še bolj zapletlo.

Triodstotni volilni prag

Po novem volilnem zakonu bodo skoraj dve tretjini (64 odstotkov) mandatov volili po proporcionalnem sistemu v večmandatnih okrožjih, dobro tretjino (36 odstotkov) pa po večinskem sistemu v enomandatnih volilnih okrožjih. Kaj se bo izcimilo iz tega, bo jasno jutri ponoči.


Luigi Di Maio, 31-letni formalni šef stranke stranke Gibanje pet zvezd. Foto: Filippo Monteforte/AFP

Ker je s porazom na referendumu propadel poskus nekdanjega premiera Mattea Renzija, da bi z ustavnimi reformami posodobil italijansko politiko, jo med drugim pocenil in odpravil odvečno dvojnost odločanja v poslanski zbornici in senatu, bo poslanska zbornica tudi poslej štela 630 članov, med njimi ducat izvoljenih med Italijani na tujem, senat pa 315 senatorjev, med njimi jih šest imenuje predsednik. Posamezna stranka mora za vstop v parlament zbrati 3 odstotke glasov, volilna koalicija pa 10 odstotkov. Koalicija, ki si hoče zagotoviti večino, mora zbrati 40 odstotkov glasov. Prav to se zdi na sedanjih volitvah ob sedanjem sistemu praktično nemogoče.

Ankete najbolje kažejo Berlusconijevi koaliciji s pričakovanimi 36 odstotki glasov, najslabše pa zdaj vladajočim Renzijevim Demokratom, ki naj bi po najbolj črnogledih napovedih dobili celo manj od 20 odstotkov. Facebook­ in twitter sta se v kampanji pokazala za vplivnejša in cenejša od zborovanj in plakatov, bolj od drugih pa so ta način že od prej obvladali v Gibanju 5 zvezd.

Komik Beppe Grillo ni več samo neprijetni kričač

Neprijetni »tretji igralec« v igri za oblast se je pojavil ob prejšnjih volitvah pred petimi leti, nihče ga ni jemal resno, šlo je za »druženje na spletu«, stranka, ki se je pojavila kot »deus ex machina«, ni imela ničesar, ne strukture ne programa. Gibanje 5 zvezd, ki se ga bojita in ga sovražita leva in desna sredina v državi, kjer pravzaprav ni več levice, se namreč nadeja zmage. Skoraj gotovo bo tudi tokrat najmočnejša posamična stranka v parlamentu, tako je bilo že v prejšnjem mandatu. Objavilo je že seznam ministrov svoje vlade po zanje pričakovani jutrišnji zmagi.

Luigi Di Maio, komaj 31-letni formalni vodja stranke (doslej je bil že pet let podpredsednik parlamenta), se klub napihnjenemu, samovšečnemu nastopanju predstavlja kot umirjen, bolj spravljiv in za morebitno sodelovanje bolj odprt politik, kakor je resnični vodja gibanja, kričavi komik Beppe Grillo, ki vse gradi na nasprotovanju vsem in vsemu.

Korupcije in praznih obljub politikov sitim Italijanom, ki jim ni tuja nagnjenost k anarhizmu, je bilo dovolj že nasprotovanje tradicionalni skorumpirani politiki, da so podprli Grillovo gibanje, ko sploh še ni imelo programa. Za marsikoga ga tudi zdaj nima. Leva sredina, ki je vladala doslej in se pet let na vso moč trudila za padec priljubljenosti na sedanjih volitvah, se je še enkrat razklala prav pred volitvami. Odcepitev gibanja, ki se je krstilo za Svobodni in enakopravni, Demokratom prav lahko odnese pet ali šest odstotkov glasov.

Iz čigavih sanj je izšla velika koalicija?

Iz sedanje vladajoče garniture zmerni del volilnega telesa in opazovalci s strani, tudi evropski Bruselj, še posebej pa menda predsednik republike Sergio Mattarella, cenijo sedanjega predsednika ministrskega sveta Paola Gentilonija, ki je priljubljen tudi med volivci. Bil je Renzijev zunanji minister, ko so ga potisnili v vladno palačo, takrat se je z referendumsko igro, ki je bila plod zagledanosti vase, nespretno izstrelil iz igre Matteo Renzi. Pozneje se je Gentiloni dokaj hitro pokazal za uravnoteženega politika, ki je Italijo po Renzijevih populističnih manevrih vendarle umiril, politično in gospodarsko. Če bi Demokrate vodil Gentiloni in ne Renzi, sodijo analitiki, bi jim gotovo šlo bolje.

Gentilonija, ki ni več Renzijeva senca, menda tudi v Bruslju vidijo kot človeka, ki bi lahko povezal nasprotujoče si strani, predvsem Renzijeve Demokrate in Berlusconijevo Naprej, Italija pa tudi še koga drugega, v morebitno »veliko koalicijo«. Po nemškem zgledu, ki ga je v Italijo silno težko prenesti.


Paolo Gentiloni je priljubljen med volivci. Foto: Marin Ludovic/AFP

Oba pričakovana akterja, Renzi in Berlusconi, sta sicer zanikala tako kombinacijo, pod pritiskom predsednika Mattarelle in evropske centrale v Bruslju pa te možnosti ni mogoče izključiti. Italija je vendarle še vedno tretje najmočnejše evropsko gospodarstvo, tudi opomogla si je, odkar jo vodi Gentiloni, po drugi strani je v Evropski uniji samo Grčija bolj zadolžena od nje. Italije ni mogoče prepustiti brezvladju ali celo anarhiji.

Slovenci tokrat prvič brez svojega človeka v Rimu?

Jutrišnje volitve bodo pokazale, ali bodo Slovenci v Italiji še imeli poslanca ali senatorja, kakor se je dogajalo dolga desetletja po drugi vojni. Vedno so jih izvolili na listah Komunistične stranke, po njenem razkroju pa pri njenih naslednicah, zadnja leta pri Demokratih, ki so koalicija bivših komunistov in bivših zmernih demokristjanov.

Zagotovljenega sedeža, kakor ga imajo Italijani v Sloveniji, Slovenci v Rimu niso nikoli imeli, tudi zdaj ga nimajo. V sedanji volilni zakonodaji bo vse odvisno od zapletene volilne matematike. Ni izključeno, pa tudi zelo verjetno ni, da bo demokratska kandidatka Tatjana Rojc, ki ne pripada nobeni stranki, podpirata pa jo manjšinska leva in desna stran, ki v Italiji sodita k levi sredini, zastopala Slovence v Rimu. To zastopstvo, pa čeprav je vezano na privrženost Demokratski stranki, se je doslej pokazalo za zelo koristno.