Boj za pravice žrtev in preživelih z zaprtjem Ictyja še ni končan

Žrtve so prvič dobile priložnost, da se soočijo s storilci, ki niso verjeli, da bodo morali odgovarjati za zločine.

sob, 02.12.2017, 08:00

Ustanovitev haaškega tribunala je bila pogumen in inovativen eksperiment brez precedens. Na začetku nihče ni vedel, kako bo deloval. Nihče ni verjel, da bo uspešen v boju proti nekaznovanju za najhujše zločine in da bo obsodil tudi najvišje politike in vojaške poveljnike.

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) v Haagu je leta 1993 ustanovil varnostni svet Združenih narodov (ZN). Haaško tožilstvo je vložilo obtožnice proti 161 osebam. Icty je obsodil 84 oseb, oprostil 19 obtožencev, v 37 primerih pa umaknil obtožnico ali pa so obtoženci umrli. Icty bo uradno zaprl svoja vrata 31. decembra.

Ustanovitev Ictyja je bila poskus, da se zagotovi mir s pravnimi sredstvi in ne z vojaško intervencijo. Icty ni imel nobenega zgleda, pomenil pa naj bi pot k zagotavljanju večje pravičnosti. Dvomi o uspešnosti Ictyja so izhajali iz prepričanja, da ga ne bodo v zadostni meri podprle niti države, ki so se vojskovale, niti mednarodna skupnost in velike sile, ki so ga ustanovile. Icty je dokazal, da je mogoče obsoditi tudi velike, ne le majhne ribe. Prvi bi bili v nasprotnem primeru še vedno na visokih položajih. Žrtve so prvič dobile priložnost, da se soočijo s storilci, ki niso verjeli, da bodo morali odgovarjati za storjene zločine.

Stroj za oprostilne sodbe

Kot prvi obtoženi je leta 1996 sedel na zatožno klop bivši stražar taborišč Omarska in Trnopolje Duško Tadić, ki je bil obsojen na dvajset let zapora zaradi zločinov proti človečnosti v Kozarcu pri Prijedoru. Icty se je že na začetku odločil, da ne bo pripeljal pred roko pravice le izvajalcev zločinov. Sledili so procesi zaradi hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, ki jih je vodil proti šefom držav, predsednikom vlad, načelnikom glavnih štabov, notranjim ministrom ter številnim drugim visokim politikom in vojaškim poveljnikom.

Na najstrožje kazni so bili obsojeni bosanski Srbi. Na dosmrtni zapor je Icty obsodil vojaškega poveljniku bosanskih Srbov Ratka Mladića ter njegovo desno roko Zdravka Tolimirja, poveljnika sarajevsko-romanjskega korpusa Stanislava Galića, vodjo paravojaške enote Beli Orli ter podpolkovnika in polkovnika vojske RS, Vujadina Popovića in Ljubišo Bearo za genocid v Srebrenici.

Čeprav si sodbe Ictyja vsi razlagajo po svoje in jih skladno s svojimi »nacionalnimi interesi« sprejemajo ali zavračajo, se bo njegov zgodovinski pomen šele definiral. Največ kritik je doživljal, ko je deloval kot stroj za oprostilne sodbe, najodmevnejše pa so bile oprostitve hrvaških generalov Anteja Gotovine in Mladena Markaća, srbskega generala Momčila Perišića in vodij srbske državne varnosti Jovice Stanišića in Franka Simatovića. V teh primerih je bil Icty tarča očitkov, da se je uklonil volji centrov moči na čelu z ZDA. Zelo odmevni procesi so še bili proti predsedniku ZRJ Slobodanu Miloševiću, prvemu  predsedniku Republike srbske (RS) Radovanu Karadžiću, prvemu predsedniku Republike Srbska Krajina (RSK) Milanu Babiću, premieru in predsedniku RSK Goranu Hadžiću, predsednici RS Biljani Plavšić, predsedniku skupščine BiH in RS ter članu predsedstva BiH Momčilu Krajišniku, predsedniku Srbske radikalne stranke Vojislavu Šešlju, nekdanjemu in sedanjemu premierju Kosova Ramushu Haradinaju in poveljniku sil armade RBiH v Srebrenici Naserju Oriću.

Večtisočglava dediščina

Mednarodno kazensko pravo ne deluje brezhibno, vendar je Icty dokazal, da obstaja. Brez Ictyja večino obsojenih ne bi nihče preganjal in jim sodil. Icty je svojim pravnim naslednikom zapustil kot dediščino več tisoč udeležencev vojn v nekdanji Jugoslaviji, proti katerim je treba uvesti preiskavo, ki bo potrdila ali pa ovrgla sume, da so zakrivili vojne zločine. Z zaprtjem Ictyja tudi ni končan boj za pravice žrtev in preživelih. Kljub nasprotujočim se odločitvam in paradoksalnim sodbam, ki so porajale dvom o njegovi nepristranskosti, je bil Icty projekt, ki je pripomogel k večji moči vladavine humanitarnega prava. Njegov impresiven arhiv bo pomagal zgodovinarjem, da ustvarijo celovitejšo sliko krvavih spopadov v nekdanji Jugoslaviji, predstavlja pa tudi potencial za spravo.

Delo Ictyja bo prevzel rezidualni mehanizem za mednarodna kazenska sodišča (MMKS), ki deluje v Haagu od leta 2013. Končati mora postopke Ictyja in hraniti zapuščino tribunala. Na njem že poteka ponovno sojenje proti Stanišiću in Simatoviću. MMKS se pripravlja tudi na pritožbi v primerih Šešlja ter Karadžića. Prvi je bil oproščen po skoraj 13 letih v priporu, drugi pa obsojen na 40 let zapora. Del sojenj je bilo prenesenih na nacio­nalna oziroma državna sodišča, ustanovljeno pa je bilo tudi posebno sodišče za vojne zločine pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova s sedežem v Haagu.

Prijavi sovražni govor