Gastarbajterji na senčni strani Alp

Letos mineva pol stoletja od takrat, ko sta severna soseda in naša nekdanja, zdaj že preminula država podpisali sporazum, ki je jugoslovanski delovni sili omogočil, da se je legalno odpravila na »začasno delo« v Avstrijo. Čeprav tega tukaj ni slišati pogosto, so prišleki z Balkana pripomogli ne le k razvoju avstrijskega gospodarstva, ampak tudi k večji blaginji domačega prebivalstva in celo … emancipaciji žensk.

Vpliva »južnjakov« v prestolnici nekdaj enega največjih imperijev na svetu seveda niso začutili šele leta 1966, ko je socialistična Jugoslavija sredi krize in naraščajoče brezposelnosti podpisala meddržavni sporazum o zaposlovanju svojih delavcev v kapitalistični Avstriji, ki sredi gospodarskega vzpona med domačim prebivalstvom ni mogla najti dovolj delovne sile. Znana je izjava častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani, kneza Metternicha, ki je bil do revolucij leta 1848 tudi avstrijski kancler, da »se Balkan začne na Rennwegu«. Leta so minila, Dunaj se je »gentrificiral«, zdaj pa je to ulica sredi prestižnega tretjega mest­nega okrožja, ki je obiskovalcem avstrijske prestolnice znano zlasti po muzeju v baročnih dvorcih in parku v nekdanji letni rezidenci princa Evgena Savojskega – Belvedere.

Balkan se je pač preselil v druge četrti, več kot desetina sedanjih prebivalcev Dunaja prihaja iz nekdanje Jugoslavije. Po drugi strani pa umeščenost mesta v »balkanski diskurz« kljub pestrim zgodovinskim spremembam ostaja vse od Metternichovih časov do danes, je ugotovila Makedonka Ana Foteva, ki je v ZDA doktorirala, zelo po domače povedano, iz tega, kje se v različnih glavah začne in konča Balkan. Že naslov njene pred dvema letoma objavljene knjige je zgovoren: »Ali se Balkan začne na Dunaju? Geopolitične in imaginarne meje med Balkanom in Evropo«.

Kje se začne Balkan

Te meje so se spreminjale, zato tudi Josip Broz ni bil gastarbajter, ko je oktobra 1912 prišel na začasno delo v sedanjo Avstrijo. Poznejši jugoslovanski voditelj je bil zgolj notranji migrant, ko se je preselil k starejšemu bratu Martinu na Dunaj in pozneje v Dunajskem Novem mestu celo delal kot testni voznik za tovarno avtomobilov Daimler. To ni bil edini Titov stik z Dunajem. Ker je tja že prebegnil centralni komite jugoslovanske komunistične partije, se je dobri dve desetlet­ji pozneje vrnil in za seboj zvabil tudi svoje najtesnejše sodelavce Edvarda Kardelja, Milovana Đilasa, Aleksandra Rankovića in Borisa Kidriča. Toda najpomembnejšo stvar za »usodo« Avstrije in njene prestolnice je jugoslovanski maršal naredil 4. aprila 1966, ko je njegova socialistična država dopustila, da njeni delavci delajo pri sosednjih, avstrijskih kapitalistih.

»Nima smisla, da nekoga s silo zadržujemo in mu preprečujemo, da išče službo tam, kjer jo lahko najde, če se že ne more takoj zaposliti v naši državi. Z različnimi sporazumi poskušamo omogočiti našim delavcem, ki odhajajo v tujino, da imajo pogoje, kakršne delavec mora imeti,« je sedem mesecev pred tem Tito povedal v Murski Soboti. Jugoslavija ni bila prva država, ki je z Avstrijo podpisala takšen sporazum o pošiljanju delavcev na začasno delo, saj sta to prej storili že Italija in Turčija, a med letoma 1963 in 1971, ko je v Avstrijo prišlo 265.000 »zdomskih« delavcev, jih je bilo med njimi kar 178.100 iz takratne Jugoslavije. »Balkanski Woodstock v dunajskem parku Augarten« se je avgusta 1972 glasil naslov reportaže v časniku Presse, v kateri je avtor slikovito popisal, kako se je »2500 tujcev, stisnjenih pod protiletalski stolp, zbralo na največjem srečanju gastarbajterjev, ki ga je Avstrija doslej doživela«. Za prireditev niso imeli nobenih dovoljenj, je ugotovil novinar, a so tako s hrano in pijačo kot glasbo dobro improvizirali in si tako v parku sredi družbe, ki jih večinoma odklanja, za kratek čas našli svoj dom.

Zaslužiti za traktor

A doma tam niti niso zares iskali, saj je njihov začasni zdomski status ustrezal vsem, tako državama kot delovni sili, s katero sta trgovali. Tudi gastarbajterji so v tuji deželi, kjer niso znali niti jezika, hoteli zaslužiti za traktor in se čim prej vrniti domov, ki je bil tako ali tako največ kak dan vožnje stran. Želja, da bi ostali, je vzniknila šele takrat, ko so jih začeli izganjati nazaj domov. »To je paradoks migracijske politike,« se je namuznil dunajski filozof Ljubomir Bratić, v Srbiji rojeni in na Tirolskem izobraženi strokovnjak za migracije. Ko sta se v 70. letih začela naftna kriza in recesija, je namreč Avstrija zaostrila odnos do tujih začasnih delavcev in do leta 1983 ji je uspelo njihovo število zmanjšati za tretjino, zaradi te spremenjene migracijske politike pa se je veliko tistih, ki so ostali, »odločilo, da središče svojih življenjskih interesov preselijo v Avstrijo«, kakor je zapisala Verena Lorber v katalogu k razstavi o slovenskih zdomskih delavkah na avstrijskem Koroškem, ki so jo sredi septembra odprli v Šentjanžu v Rožu. Drugače rečeno, čeprav je Avstrija nagnala tretjino tujih delavcev domov, so si tisti, ki so ostali, začeli tu ustvarjati družine, iz svojih nekdanjih domovin pa voziti drugih družinske člane, zato je bil po Bratićevih besedah »rezultat ta, da so imeli na koncu enako število tujcev kot prej, le da so izgnane delavce zamenjali ‘neproduktivni’ otroci, žene in starši neizgnanih«.

Letos je bilo po vsej Avstriji kar nekaj prireditev, s katerimi so se spomnili 50. obletnice sporazuma, s katerim je Tito dovolil gastarbajterstvo v Avstriji, in Bratić, ki že dolgo zbira gradivo za svoj Arhiv migracije, je sodeloval pri večini od njih. »O tem, kako je poceni rezervna delovna sila, ki jo je zagotovil jugoslovanski proletariat in je bila pripravljena za nizko plačo opravljati najtežja dela, pripomogla k življenjski ravni avstrijskega delavskega razreda, ki je dobil bolje plačane službe in prestopil v srednji razred, ne boste pogosto slišali,« je povedal dunajski filozof. Še manj je po njegovih besedah slišati zgodbo o urbanističnem prispevku »jugosov«, ki so poseljevali in obnavljali izumirajoče predele mest, kakor je Dunaj. Medtem ko so njihovi avstrijski delavski tovariši uživali dobrote velikodušnega avstrijskega sistema socialnih stanovanj, so jugoslovanski gastarbajterji, ki teh ugodnosti niso imeli, plačevali tudi za tretjino višje najemnine za razpadajoča bivališča na obrobju mesta.

Prispevek k emancipaciji

Bratić opisuje, kako se njegovi gastarbajterski znanci iz nekdanje Jugoslavije radi hvalijo, da »smo mi« naredili vse najpomembnejše gradbene projekte, od dunajske podzemne železnice do bolnišnice AKH in Uno Cityja. »Kar ni čisto iz trte zvita samohvala.« A za resnega proučevalca migracij so bolj kot ti otipljivi in dokazljivi učinki storilnosti gostujočih delavcev zanimive širše družbene posledice te dostopne in poceni delovne sile. »Omogočila je drugi val avstrijskega feminizma,« mi je pomežiknil Bratić, pričakujoč običajno začudenje novinarjev, ko jim navrže to trditev. Nisem ga razočaral. In mi je po šolsko razložil. Pred drugo svetovno vojno je v Avstriji moški vsak mesec prinesel domov dovolj denarja, da je preživ­ljal vso družino. Ko se je po vojni ženska emancipirala in si našla službo, sta skupaj s soprogom zaslužila približno toliko kot prej on sam, zato pa sama ni imela več časa za nekdanja gospodinjska in družinska opravila. Na srečo avstrijskega gibanja za enakopravnost žensk so jih bili pripravljeni za majhno plačilo prevzeti jugoslovanski gastarbajterji.