Hrvaška: Z referendumom proti narodnim manjšinam

Zagreb – Morda po naključju ali pa tudi ne, toda konservativno združenje V imenu družin in skrajna desničarska stranka HSP sta hkrati predlagala razpis referenduma o volitvah za predstavnike manjšin.

Ustavni zakon zagotavlja manjšinam osem poslanskih sedežev: Srbom tri; Italijanom, Madžarom in Čehom po enega; preostalim, med katerimi so tudi Slovenci, ki svojega predstavnika volijo skupaj z Albanci, Bošnjaki, Makedonci in Črnogorci, pa dva poslanska sedeža. Ustavni zakon so sprejeli leta 2000 in vse od začetka so ga mnogi kritizirali, vendar si ga nihče ni upal spreminjati, saj je bil nujen pogoj za začetek pogajanj Hrvaške o članstvu v Evropski uniji.

Pozabljeni politik proti manjšinam in Srbom

Zdaj, ko je Hrvaška v EU, skrajna desnica meni, da ga lahko začnejo spreminjati. Pri tem člani HSP, kakršen je Anto Đapić, ki je že popolnoma pozabljen spet izstopil iz politične anonimnosti zaradi dogodkov in ugibanj, povezanih s spominsko ploščo v Jasenovcu, ne skrivajo svojih resničnih namenov. Đapić meni, da so za odstranitev plošče z ustaškim pozdravom Za domovino – pripravljeni največ naredili Srbi, ki so v koaliciji s HDZ, in da je bil premier »zaradi ohranitve parlamentarne večine prisiljen umakniti sporno spominsko ploščo«. Đapić ne bi rad, da bi se to ponovilo, zato grozi, da bo »izdrl škodljiv zob«, in zahteva, »da vsi državljani Hrvaške postanejo politični Hrvatje«. Njegovo zahtevo in referendumsko pobudo so v SDSS označili za »protimanjšinsko in protisrbsko«.

Voditeljica združenja V imenu družin Željka Markić, ki neodvisno od Đapića napoveduje referendum o tem vprašanju, meni, da pobuda ni »ne protimanjšinska ne protisrbska, ampak je protikorupcijska«. Opozarja, da poslanci manjšin odločilno vplivajo na sestavljanje parlamentarne večine in vlade, čeprav so nekatere izvolili samo z nekaj sto glasovi, drugi poslanci pa za svoj mandat potrebujejo več kakor 15.000 glasov.

»Večni« poslanec italijanske manjšine Furio Radin, ki so ga izvolili s 1600 glasovi, zadostoval pa bi že samo en glas, saj je bil edini kandidat, cinično ugotavlja, da bi bilo glasov precej več, če ne bi po drugi svetovni vojni pregnali njegovih rojakov. V omenjenem združenju opozarjajo, da poslanci manjšin drago zaračunavajo svojo podporo vladi, tako z donosnimi službami brez veliko dela kot z zapravljanjem državnega denarja. Zato so pred časom, sicer neuspešno, zahtevali prepoved financiranja tednika Novosti, ki ga izdaja srbski narodni svet.

Ustavni strokovnjaki opozarjajo, da bi bil takšen referendum neustaven, saj »večina ne sme odločati o pravicah manjšine«, zato bi za izvedbo referenduma morali spreminjati ustavo, za to pa bi potrebovali dvotretjinsko večino, kar je dejansko nemogoče zagotoviti. Predlagana rešitev, da bi poslance manjšin namesto na manjšinskih listah volili na splošnih listah, ne zagotavlja, da bi manjšine dobile svoje poslance. Stranke niso dolžne na svoje liste uvrščati pripadnikov narodnih manjšin in nihče jim ne zagotavlja, da bi dobili potrebno število glasov. Poleg tega so takšno rešitev uvedli v sosednji Srbiji, Hrvaška pa je prav zaradi tega pri srbskem približevanju EU nekaj časa blokirala odprtje poglavja o pravosodju, saj v srbski skupščini ni hrvaškega poslanca. Tudi v HDZ ne podpirajo razpisa referenduma, saj so poslanci manjšin precej zanesljivejši partnerji od »jastrebov v lastnih vrstah«. Spreminjanja volilnega zakona ne podpira niti SDP, čeprav so se že drugič postavili na stran vlade, ki jo vodi HDZ.

V imenu družin na referendum

V nasprotju z Đapićem, ki je sicer glasen, vendar nima resnične moči in vpliva, ima združenje V imenu družin že izkušnje z referendumi. Skupaj z močno podporo takrat opozicijske HDZ, Katoliške cerkve in zagrebškega župana Bandića, ki mu sodijo, ker je takrat zagotovil brezplačne stojnice, je združenju uspelo zbrati dovolj podpisov in po izvedenem referendumu v ustavi definirati zakonsko zvezo kot »skupnost moškega in ženske«. Za drugi referendum o spremembi celotne volilne zakonodaje niso imeli takšne podpore, zato jim ni uspelo zbrati potrebnih 400.000 podpisov.

Med referendumom o zakonski zvezi je Markićeva poudarjala, da bi rada samo zaščitila zakonsko zvezo. O tem, ali ji je to uspelo, največ pove podatek, da štiri leta pozneje še nikoli ni bilo tako veliko ločitev. Vendar ji je uspelo zagreniti življenje ljudem, ki so hoteli istospolno zvezo uzakoniti kot zakonsko zvezo z vsemi ustreznimi obveznostmi in pravicami. Zato se je kljub prepričevanju o nasprotnem težko znebiti vtisa, da je tudi pri tokratni referendumski pobudi o volitvah poslancev manjšin končni cilj pravzaprav enak kakor pri prejšnjem referendumu.