Tiskane izdaje
V soboto, 6. avgusta, zvečer je 37-letni Iranec Mehdi Hosravi vstopil v hotel v mestu Dorio blizu Lecca ob jezeru Como. Jezero Como je znano počitniško letovišče za slavne, denimo Georgea Clooneyja in bogataše iz Perzijskega zaliva, radi pa ga obiskujejo tudi nemški turisti. Okoli polnoči je policija vdrla v njegovo sobo in ga aretirala. Njegovo ime je bilo na Interpolovem seznamu, ko se je prijavil v hotel: v Teheranu so ga iskali zaradi korupcije. Hosravi je protestiral in policiji izročil dokumente, ki so dokazovali, da je politični begunec in da mu to priznavajo v Veliki Britaniji. Ko je ugotovil, da ga bodo kljub temu odpeljali, je pojedel nekaj tablet in poskušal storiti samomor. Pozneje mi je povedal, da se je bal, da ga bodo izročili Iranu. V naslednjih štirih dnevih so ga odpeljali v zapor, nato v bolnišnico in spet v zapor.
Sredi vročega italijanskega poletja je primer Mehdija Hosravija skoraj povzročil diplomatski spor med Teheranom, Rimom in Londonom. Dan po aretaciji je sin zadnjega iranskega šaha Reza Pahlavi pisal pismo italijanskemu premieru Matteu Renziju in ga prosil, naj posreduje zaradi humanitarnih razlogov. Pojasnil je, da je človek, ki so ga aretirali v Doriu, pravzaprav »borec za človekove pravice in demokracijo ter da živi v Veliki Britaniji kot politični begunec, saj je moral zbežati iz Irana kmalu po volitvah in povolilnih protestih leta 2009«. Šahov sin je dodal, da je bil Hosravi »zadnja tri leta izvršni skrbnik iranskega državnega sveta za svobodne volitve« in da »bo g. Hosravi, če ga bodo poskušali vrniti Iranu, končal v zaporu, kjer ga bodo mučili in morda obsodili«. Državni svet za svobodne volitve je iranska diasporska organizacija s sedežem v Parizu. Ustanovil jo je Reza Pahlavi leta 2013, organizacija pa poskuša vključevati – čeprav ne vedno uspešno – tako monarhiste kot politične aktiviste iz »zelenega gibanja«, ki so ga leta 2009 nasilno zatrli, potem ko je na tisoče Irancev odšlo na ulice protestirat proti ponovni izvolitvi predsednika Mahmuda Ahmadinedžada.
Enajstega avgusta je Hosravi stopil pred pritožbeno sodišče v Milanu. Njegov odvetnik je predložil dokumente, ki so dokazovali, da ima status begunca in da so ga v Iranu preganjali, zato so ga izpustili »na predlog pravosodnega ministrstva«.
A kako je mogoče, da so ga sploh aretirali? Hosravi je prišel v Italijo na nekajdnevne počitnice s štirimi prijatelji in z njihovima dvema otrokoma. V napetem vzdušju zaradi terorističnih napadov se je receptorki v hotelu zazdelo, da je njegovo ime »sumljivo«, kakor je pozneje priznala. Ko je o tem obvestila policijo, da bi ta »opravila običajno preverjanje«, se je njegovo ime pojavilo na Interpolovem seznamu oseb, ki jih iščejo zaradi korupcije v Iranu. Prav ironično je, da Hosravi, ki objavlja besedila tudi pod imenom Jašar Parsa, med drugim piše spletni dnevnik Gomnamian (»Ljudje brez imena«), v katerem opozarja na korupcijo v Iranu.
Za novico je izvedel tudi borec za človekove pravice Mahmud Amiri-Moghadam, ustanovitelj nevladne organizacije Človekove pravice v Iranu, ki si prizadeva za odpravo smrtne kazni. Mahmud mi je povedal: »Prejšnji teden so usmrtili 20 ljudi zaradi obtožb o terorizmu. Njihov proces je trajal samo nekaj minut in po trditvah odvetnika, ki je zastopal nekatere od njih, niso bili vpleteni v nikakršno nasilje in niso imeli pri sebi nobenega orožja, še noža ne. Videli smo že veliko primerov, v katerih je iransko sodstvo vložilo lažne obtožnice proti posameznikom v Iranu, zato je šokantno, da je Italija – samo na podlagi obtožb, ki jih je izrekla iranska oblast – pripravljena aretirati nekoga, zlasti če je življenje te osebe ogroženo, potem ko se vrne v Iran.«
»Italijo sem pred tem že obiskal, poleg tega sem več kot dvajsetkrat prenočil v hotelih po Evropi, a nobena druga država, ki upošteva človekove pravice, ni bila pripravljena žrtvovati svojega dostojanstva in aretirati aktivista,« mi je Hosravi povedal, potem ko so ga izpustili. Nekatere opozicijske aktiviste skrbi, da njegova aretacija dokazuje, da je svet po sklenitvi jedrskega sporazuma z Iranom pripravljen zatisniti obe očesi in spregledati, kako režim krši človekove pravice. Vendar so se težave pojavile že pred sporazumom med Iranom in Zahodom. Poročilo mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) – skupine, ki je razkrila panamske dokumente – iz leta 2011 pravi, da so Iran in druge vlade, med drugim Venezuela in Rusija, zlorabljale Interpolovo zbirko podatkov za lov na politične nasprotnike. ICIJ je analiziral posnetke Interpolovih rdečih obvestil, objavljenih 10. decembra 2010. Pregledali so 7622 rdečih obvestil, ki so jih izdali na zahtevo 145 držav. Več kakor 2200 obvestil je izviralo iz držav, ki po navedbah nevladne organizacije Freedom House ne zagotavljajo nobenih političnih pravic ali državljanskih svoboščin.
Leta 2006 so iranskega aktivista Rasula Mazraeja, ki je pobegnil iz svoje države čez Sirijo, njegovo ime pa je bilo navedeno v Interpolovi podatkovni zbirki, izročili Teheranu, čeprav mu je UNHCR potrdil status begunca: mučili so ga in ga obsodili na smrt, je sporočila njegova družina. Interpolova rdeča obvestila objavijo na podlagi sporočil policije v državah članicah, te pa jih objavljajo kot notranje tiralice. Tovrstna obvestila veljajo za pomemben in hvalevreden prispevek h krepitvi mednarodnega sodelovanja. Glavni Interpolov odvetnik Joël Sollier je povedal, da poskušajo izločiti primere, ki so politično motivirani in niso povezani s kriminalom. Očitno jim to vedno ne uspeva najbolje. Šahov sin pravi, da bi se Interpol lahko morda nečesa naučil iz Hosravijeve izkušnje: »Morda bi bili lahko skrbnejši in natančnejši pri primerih, pri katerih obtožbe izrekajo predstavniki režima.«
