Italija – peta turistična sila na svetu, a za vrat ji diha Tajska

Italijanska statistika z zadovoljstvom ugotavlja, da je Lepa dežela peta na svetovni turistični lestvici, za ZDA, Španijo, Francijo in Kitajsko. Za vrat ji že diha Tajska, ki po prihodkih od turizma za Italijo zaostaja le še za milijardo evrov.

V enem letu je prišlo v Italijo dobrih 48 milijonov turistov, po najbolj optimističnih izračunih 50 milijonov, ki so zapravili 33 milijard evrov. Zadovoljstvo je manjše, ko ugotavljajo, da sta Italijo z novimi prijemi občutno prehiteli Španija in Francija, še bolj pa to, da tujci v Španiji ostajajo precej dlje kot v Italiji, torej tam pustijo tudi veliko več denarja, skoraj za 14 milijard evrov več.

Turistično barko, ki je bila nekoč veliko bolj blesteča, kakor je zdaj, rešujejo tujci. Trnuljčica je že zdavnaj zaspala, ker se je zdelo, da vse teče samo od sebe, turist samo pride in pusti denar, se norčujejo domači kritiki turistične industrije, ki spremljajo dogajanje pri konkurenci in ugotavljajo, da znajo Španci tujega gosta v povprečju zadržati pri sebi 5,17 dni, Italijani pa so zdrsnili na 3,7 dneva. Zato turist v Španiji povprečno pusti 959, v Italiji pa samo 681 evrov.

Magnet so Benetke, Rim in Firence

V zadnjih dvanajstih mesecih je Italija sicer po številu gostov celo prehitela obe evropski tekmici, verjetno zaradi razmer na Bližnjem vzhodu, predvsem v Tuniziji, kljub temu pa ju še zdaleč ne dosega v prihodkih. To pomeni, ocenjujejo turistični strokovnjaki, da si tujec v Italijo pride ogledat Benetke, Rim in Firence, zanima ga vsaj malo še papež Frančišek, potem pa odhiti nekam, kjer mu nudijo kaj več kot le antiko in renesanso.

Podatki zadnjih let kažejo, da skoraj polovica tujih turistov vsako leto pride v tista mesta, ki ponujajo ogled zgodovinske dediščine in umetnin. Obmorska letovišča ob več kot 7 tisoč kilometrov dolgi obali privabijo dobrih 15 odstotkov tujcev, planinska s Cortino na čelu pa slabo desetino. Termalna kopališča ne prebijejo meje treh odstotkov vseh tujih turistov. Mesta z zgodovinsko in umetnostno ponudbo pa izgubijo sijaj, ko začnejo preštevati število nočitev, tedaj se skoraj izenačijo z obmorskimi. Romarski turizem je iz statistike v dobršni meri izvzet, ker imajo katoliške turistične agencije, ki pripadajo cerkveni državi, svoje hotelske kapacitete, dohodki pa se, največkrat brez davkov, tudi odlivajo drugam.

Ker med turistične magnete sodi tudi Vatikan, na severovzhodu pa tradicionalno privabljajo Benetke, je med italijanskimi deželami po številu turistov vendarle na prvem mestu dežela Lacij, tik pred deželo Veneto. Deset odstotkov manj tehtajo Južna Tirolska, Lombardija in Toskana.

Dolgih avgustovskih počitnic vse manj

Pomembna postavka italijanske turistične industrije so bili tradicionalno domači dopustniki, ki so pred leti pomenili večino turistov, zdaj pa ne dosegajo več niti polovice. Prav na tem področju se je po začetku krize najbolj zalomilo. Avgustovsko dopustovanje, ki je še pred desetletjem povzročalo, da so mesta čez poletje ostajala prazna, se je najprej prepolovilo, potem pa je začelo usihati. Dolgih počitnic med običajnimi državljani praktično ni več, bogataši pa so tudi že prej hodili na tuje, le da so zdaj bližnjevzhodne destinacije zamenjali z bolj oddaljenimi.

A napoved, da bo šla do konca septembra vsaj za kakšen dan na dopust skoraj polovica Italijanov, zbuja optimizem. To je vsaj nekaj odstotkov več kot lani in predlani, ko je bil upad domačega turizma najbolj očiten. Večina hodi v najbližje turistične centre, to sezono pa so odkrili Albanijo, nizkocenovno destinacijo, ki je prehitela Grčijo in Hrvaško.

Samo iz Barija vsak vikend s trajekti potuje na albansko stran Jadrana več kot 60 tisoč potnikov s 14 tisoč avtomobili. Dve tretjini sta namenjeni v Albanijo, le še četrtina v Grčijo in komaj desetina na Hrvaško. V enem letu se je število turistov, ki gredo v Albanijo, povečalo za petino, število avtomobilov, s katerimi se vozijo po Albaniji, pa kar za tretjino.

Severni del Italije, ki si za počitnice izbira Istro in Kvarner, seveda hodi na hrvaško stran Jadrana po cestah, če je le mogoče, brez plačila cestnine v Sloveniji.