Italijanske tegobe: ko se premier zateče po nasvet k nekdanjemu Vitezu

Tri ure sta v Rimu zavzeto razpravljala sedanji premier Matteo Renzi in bivši predsednik vlade, zaradi pravnomočne obsodbe politično rahlo zaustavljeni Silvio Berlusconi. ­Pripravljala sta spremembe za med njima že dogovorjeno reformo političnega sistema. Ko je novinarje najbolj zanimalo,­ kaj sta se dogovorila, je kot strela z jasnega udarila novica državnega statističnega inštituta. Italija je zdrsnila v recesijo!

Vlada je načrtovala in razglašala nov zagon, novo rast. Podatki o stanju gospodarstva v drugem trimesečju tega leta naj bi po napovedih kazali 0,8-odstotno rast. O tem so vladni veljaki, od premiera Mattea Renzija do finančnega ministra Piera­ Carla Padoana, samozavestno govorili še pred dnevi. A številke, ki izhajajo iz konkretnih podatkov, so drugačne. Padec za 0,2 odstotka pomeni odstotek manj od rasti 0,8 odstotka, v resnici pa – tako sodijo politični analitiki – še veliko več.

Se spet maje vlada?

Recesija utegne zamajati tudi vlado. Renzi, ki se je zdel kljub vsem težavam in spotikanju nasprotnikov in na trenutke tudi zaveznikov uspešen pri političnih spremembah,­ se bo moral vsekakor bolj osredotočiti na gospodarske teme. Prihranki z zmanjševanjem števila senatorjev ali odpravljanjem pokrajin, kar je dosegel prav te dni, ne pomenijo veliko v primerjavi s padcem pod ničlo družbenega bruto proizvoda.

Padec, zdrs v recesijo, je že tretji od leta 2008, sedanjega jemljejo kot bolj skrb zbujajočega tudi zato, ker so si medtem precej opomogli Španci, ki so jih Italijani vedno gledali zviška. Finančni analitiki, ki so prej bolj ali manj molčali ali ponavljali vladne napovedi, so zdaj grobo udarili z mnenjem, da recesije v zadnjih šestih letih sploh ni bilo konec, številke so le nihale, trend pa se v resnici ni obrnil ­navzgor.

Premier Renzi se je nemudoma odzval z napovedjo novih odločnih ukrepov, ki naj kazalce nemudoma obrnejo navzgor. Njegov finančni minister Padoan, edini izkušeni strokovnjak in politik iz sedanje vladne ekipe, je takoj zavrnil pritiske, naj tako rekoč čez noč pripravi proračunske popravke in zagotovi denar, ki ga ni. Padoan se menda nagiba k sklepom ameriških analitikov, da je Italijo pahnila v brezno zlasti rusko-ukrajinska kriza, ki utegne v prihodnje še bolj trdo vplivati na italijanske rdeče številke. Tega pa drobni popravki proračuna ne spremenijo.

Skoraj logična posledica recesije se že v prvem trenutku po objavi novice zdi ugotovitev, da Renzi pač ne bo mogel izpolniti obljub o 80 evrih bonusa, ki naj bi ga bil v prihodnje deležen vsak zaposleni Italijan.

V rimskem senatu so medtem izglasovali nove pomembne točke zakona o ustavnih spremembah in političnih reformah. Pod streho je zmanjšanje števila senatorjev s 315 na 100, odpravili so dosmrtne senatorje, iz ustave so črtali tudi pokrajine, ki veliko stanejo in vedno manj pomenijo (to bo vsekakor prizadelo slovensko manjšino, ki bo izgubila pomembne vzvode vpliva na dogajanje v svojem ­okolju).

»Nenavadni« sogovornik

Naslednji korak na političnem področju je sprejem nove volilne zakonodaje. Prav o tem sta se cele tri ure pogajala ta čas najvidnejša politika v Italiji, premier Renzi in Silvio Berlusconi, ki sicer ni več član parlamenta, zaradi pravnomočne obsodbe in prestajanja kazni je bil izključen iz senata, tudi kandidirati ne more. Še vedno pa je medijski mogotec eden izmed najbogatejših državljanov. Vodi svojo stranko in je tolikanj vpliven, da se Renzi posvetuje in pogaja z njim in ne s kom drugim.

Sodeč po izjavah, ki pa zaradi novice o recesiji niso bile več toliko odmevne, sta se nekdanji Vitez in sedanji premier okvirno dogovorila o odrešujočih delnih spremembah dogovorjene reforme volilne zakonodaje. Volilni zakon italicum, o katerem sta se dogovorila spomladi, ko je Renzi izpeljal mehki udar v svoji stranki in prevzel oblast, bodo menda prilagodili tako, da bo širše sprejemljiv in bo dovolil nove volitve. Te bi po letih neverjetno mavričnih koalicij omogočile izvolitev vlade, ki bi lahko vladala.