Tiskane izdaje
Zagreb - Poslanci Hrvaške demokratske zveze za Slavonijo in Baranjo (HDSSB) so povzročili politični vihar, ko so se, kot je ocenila velika večina, s sovražnim govorom spravili nad poslanskega kolega in predsednika saborskega odbora za zunanjo politiko Milorada Pupovca, sicer vplivnega političnega voditelja tukajšnjih Srbov in predsednika srbskega narodnega sveta.
Začelo se je z nedavnim obiskom Branimirja Glavaša v hrvaškem saboru, le nekaj dni po odločitvi hrvaškega ustavnega sodišča, ki je razveljavilo drugostopenjsko sodbo proti njemu. Glavaša so namreč izpustili iz zapora v Mostarju po tem, ko je sodišče v BiH obravnavalo odločitev hrvaškega ustavnega sodišča, ki je zahtevalo ponovitev postopka na hrvaškem vrhovnem sodišču.
Obtožnico proti nekdanjemu hrvaškemu poslancu in vidnemu članu stranke HDSSB Glavašu, ki ima tudi državljanstvo BiH, je tožilstvo vložilo leta 2007, sojenje pa so iz različnih razlogov trikrat začeli znova. Leta 2010 je vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko razsodbo zagrebškega županijskega sodišča in obsodilo Glavaša na osem let zapora, ker ni preprečil umorov in trpinčenja civilistov, večinoma srbske narodnosti, v poslopjih nekdanjega sedeža sekretariata za narodno obrambo v Osijeku oziroma zaradi usmrtitve na obali Drave v največjem slavonskem mestu leta 1991. Preden je sodišče objavilo prvostopenjsko sodbo leta 2009, je takratni hrvaški poslanec Glavaš pobegnil v BiH, kjer se je nameraval skrivati pred hrvaškim pravosodjem, a je kmalu tudi sodišče v BiH potrdilo odločitev hrvaškega drugostopenjskega sodišča. V zaporu je bil od leta 2011.
Tožilstvo Glavaša bremeni zaradi primera Garaža, ker da so na njegov ukaz v garažah za občinsko stavbo likvidirali dva osiješka Srba. Nove težave se poslancu obetajo še zaradi primera Selotejp, povezanega z likvidacijami ob Dravi. Ime je dobil po lepilnem traku, s katerim so bile zvezane žrtve. Ob obisku v saboru je poslanec in predsednik srbskega narodnega sveta Milorad Pupovac sklical novinarsko konferenco, zbranim pa razdelil lepilne trakove in s tem namigoval na primer Selotejp. Povzročil je politični vihar.
Poslanci sabora iz vrst HDSSB so vas napadli, ko ste sklicali tiskovno konferenco o Glavaševem obisku v saboru, na kateri ste zbranim razdelili lepilne trakove in s tem namigovali na primer Selotejp. Če bi, denimo, v Nemčiji predstavnik desnice, enako, kot je Glavaš napadel vas, napadel, na primer, predstavnike židovske narodnosti, bi bil v istem trenutku tarča odziva nemške pravne države, in to s političnimi posledicami. Kolikor vem, je v vašem primeru hrvaški notranji minister vztrajal, da sami prijavite storilce. Je takšno stanje posledica nerazvitosti hrvaške demokracije ali zgolj odsev političnih razmer v volilnem letu?
Že večkrat sem povedal, da proti nikomur ne bom vložil prijave, ker gre za dejanje sovraštva in podpihovanje nasilja, to pa so dejanja, zoper katera je treba sprožiti postopek po uradni dolžnosti. Problem je, da v našem pravosodju ni takšne prakse, kot je tudi ni v večjem delu naših demokratičnih institucij. Stranke in mediji še vedno dopuščajo takšno delovanje, že zlasti, ko gre za Srbe. Torej se mora okrepiti demokracija, glede na nestrpnost, sovražna dejanja, zanikanje zločinov in podpihovanje k nasilju.
Besedne napade na vas so v saboru obsodile vse stranke razen HDZ. Kako to komentirate?
Medtem ko so vse stranke obsojale napade na poslanski klub moje stranke in mene osebno, se je poslanski klub HDZ prijavil za razpravo, a ne o tem, temveč o neki postranski ekonomski temi. To je velika škoda za HDZ pa tudi za njen prispevek h krepitvi demokratične kulture in demokratičnih institucij. Hkrati to zbuja določeno skrb, saj si želi HDZ kot opozicijska stranka na prihodnjih volitvah prevzeti oblast. Povezovanje z desničarskimi strankami in nestrankarskimi organizacijami ter dejstvo, da ne čuti odgovornosti do tega, da bi se ohranilo vse, kar smo do vstopa v EU zgradili s to stranko, moj klub in jaz, pa tudi predstavniki drugih manjših strank, zbuja precejšnjo skrb.
Hrvaška je v Evropi že 17 mesecev; Evropa je prišla v Hrvaško na več pozitivnih načinov, po drugi strani pa je čedalje več nestrpnosti, sovražnega govora, vse več je klevetanja in stigmatiziranja, in to na način, ki bi v devetdesetih letih lahko bil usoden. Nekdanji hrvaški predsednik Ivo Josipović je v enem od zadnjih govorov izjavil, da je 'Hrvaška stopila korak nazaj'. Tudi vi menite tako?
Strinjam se z oceno predsednika Josipovića. Obstaja težnja po vračanju Hrvaške v vojna devetdeseta leta. Glasove privržencev te težnje je bilo mogoče slišati in videti na nedavni inavguraciji predsednice Kolinde Grabar Kitarović. Obstajajo težnje po spodbujanju sovraštva do manjšin, pa tudi do liberalno in socialno usmerjenih strank, hkrati pa vsiljenju političnih, kulturnih in verskih vrednot, ki so tukaj prevladovale do konca vojnih let. Nevarno bi bilo, če bi se izključevalnost desnih strank in desnih nepolitičnih krogov krepila in če se ne bi ohranile vrednote, ki jih je Hrvaška dosegla od leta 2000 do 2013, torej do vstopa v EU. Nevarno predvsem za Hrvaško.
Kaj pričakujete od mandata predsednice Kolinde Grabar Kitarović?
Prvič, želim ji dober in uspešen mandat v službi vseh hrvaških državljanov. Drugič, pričakujem, da bo ohranila evropske pridobitve Hrvaške, da bo dvignila svoj glas proti nestrpnosti, sovraštvu in nacionalistični izključevalnosti. Prav tako pričakujem, da bodo zanjo enako pomembne vse stranke, vse verske in etnične skupnosti. Na koncu pričakujem, da bo vodila sodelovanje Hrvaške s sosednjimi državami v prid skupni evropski perspektivi. To je tisto, kar Hrvaška - poleg ekonomske obnove - trenutno najbolj potrebuje.
V vojnih letih ni bilo lahko biti Srb na Hrvaškem, vi pa ste kljub vsemu ostali v Zagrebu in si prizadevali za mir in sožitje. Vas je takrat podprl kakšen član takratne politične garniture, vam je kdo pomagal?
Podpirali so me nekateri ugledni posamezniki in nevladne organizacije, ki so mi blizu. Vključno z nekaterimi prijatelji iz Slovenije, pa tudi nekaterimi organizacijami in posamezniki iz Avstrije, Nemčije, Francije, Velike Britanije in ZDA. Pomagali so mi tudi prijatelji in prijateljske organizacije iz Srbije, ki so, kar velja tudi za tiste iz Hrvaške, tudi same potrebovale pomoč od zunaj. Pomagali so mi na dva načina: z dobrim zgledom in solidarnostjo. Prav to sam danes ponujam tistim, ki potrebujejo mojo pomoč.
Po akademski plati ste tesno povezani s Slovenijo. V Ljubljani ste celo končali podiplomski študij in imate veliko prijateljev. Z nekaterimi ste se ob koncu osemdesetih let povezali v UJDI - Združenje za demokratično pobudo Jugoslavije. Ste v resnici verjeli v možnost demokratične Jugoslavije ali je bilo vse skupaj bolj posledica strahu pred krvavim in tragičnim koncem Jugoslavije?
Res je, v Sloveniji imam veliko prijateljev in kolegov. V določenem času sem veliko bolj spremljal intelektualne - filozofske, sociološke in lingvistične - tokove v Sloveniji kot v katerikoli drugi jugoslovanski republiki. Tako zame kot za določene kolege lingviste iz Zagreba je bila Ljubljana v tistih težkih devetdesetih letih mesto sodelovanja in dela. Kar zadeva Jugoslavijo, lahko rečem, da je bila to dobra država. Z vsemi omejitvami je bila, na žalost, še vedno boljša od večine držav, ki so nastale po njenem razpadu. Bojim se, da bo še dolgo tako.
Torej nismo bili proti demokratizaciji Jugoslavije samo zaradi strahu pred njenim krvavim razpadom, temveč tudi zato, ker smo, vsaj nekateri od nas, vedeli, da nas bodo nacionalistične politike naredile manjše, kot smo v resnici, ter bolj neenakopravne in nerazvite, kot bi morali biti. Ni nam bila pomembna Jugoslavija kot Jugoslavija, tudi sicer ne bi smela biti pomembna nobena država. Hoteli smo politični okvir, v katerem se svoboda ne bo spremenila v nesvobodo, še preden bi jo začeli proslavljati.
