Ni še čas, da se Kfor poslovi

Priština – Dogajanje na Kosovu je v preteklosti že sprožalo burne odzive Slovencev. Po zatišju se je dežela letos znova prikradla v razmišljanje slehernika. Zaradi množičnega poskusa kosovskih Albancev februarja letos, da bi si ilegalno poiskali boljše življenje v Evropi, so Madžari začeli postavljati zid na meji s Srbijo.

Kaj se je na Kosovu to zimo zgodilo, da so se prebivalci odločili za dejanje, ki je presenetilo tudi evropski politični vrh? Čemu množično preseljevanje kosovskih Albancev, ki so si pred komaj sedmimi leti priborili državo? Je bila vzrok za selitev huda ekonomska stiska? Brezposeln naj bi bil skoraj vsak drugi delovno aktiven prebivalec, Kosovo pa velja za drugo najrevnejšo državo v Evropi, v kateri celo dostop do pitne vode ni vedno vsakomur zagotovljen. Ali pa je bilo to nemara res sporočilo vodij kosovskega podzemlja?

Kosovo je dežela presenečenj in nasprotij. Obiskovalce, ki jo poznajo zgolj iz pripovedovanja, najprej preseneti, kako rodovitna je ta valovita in v mnogih predelih nižinska pokrajina, čeprav Kosovo ne velja za kmetijsko državo. Zaradi zgodb o prebivalcih, ki da živijo skriti za visokimi zidovi nekje visoko v gorah, pa tudi zaradi novic o organiziranem kriminalu se je ob misli na Kosovo doslej prikradla podoba gorate pokrajine, ki je idealna za tihotapce.

Drugo presenečenje so številne lepe in urejene hiše, čeprav je še več takih, ki so zgrajene zgolj do tretje gradbene faze; ravno toliko, kot jih je bila pripravljena financirati mednarodna skupnost. Tudi prometna infrastruktura se razvija in zgodbe o prodajalnicah sredi štiripasovnice postajajo le še anekdote iz preteklosti.

Izginuli filtri

A tu se stvari začnejo zapletati. Denarja ali dobrin, ki jih mednarodna skupnost pošilja na Kosovo, državni voditelji po pripovedovanju ne namenjajo zagonu gospodarstva, zaradi katerega bi bilo potem manj brezposelnosti, ali zaščiti prebivalstva. Nasprotno. Nemčija, denimo, je donirala filtre za termoelektrarno v Obiliću, ki na uro v zrak spusti petindvajset ton in pol prašnih delcev in velja za največjo onesnaževalko v regiji. Toda filtri so poniknili. Govori se, da so jih prodali v Albanijo. Prebivalci zdaj zato lahko le nemočno spremljajo, kako termoelektrarna, ki zagotavlja 95 odstotkov energije v državi, uničuje zdravje tudi prihodnjim rodovom. Po podatkih Svetovne banke je leta 2010 zaradi izpustov iz nje umrlo 835 ljudi; 310 jih je zbolelo za kroničnim bronhitisom. Zdravniki so diagnosticirali 22.900 primerov obolenja dihal pri otrocih, približno 11.600 prebivalcev je moralo poiskati nujno zdravniško pomoč. Država zdaj načrtuje gradnjo tretjega bloka, ki bo, kot se bojijo lokalni okoljevarstveniki, deželo onesnaževala še nadaljnjih štirideset let.

In namesto da bi pristojni poskrbeli za nedelujočo tovarno, ki ogroža okoliško prebivalstvo, jo morajo čuvati slovenski vojaki, ki so del sil Kforja. Prav vojaki so oblast na Kosovu sploh opozorili na nevarnost, ki preti zaradi amonijaka v nedrjih ogromnih cistern, ki lahko ob visokih temperaturah, kot so letošnje, eksplodira. Poleg tega kosovski vsakdanjik zaznamujejo še vsakodnevne novice, kot sta bili dve iz prejšnjega tedna: da so aretirali vrhovnega sodnika, ki je stvari urejal po domače, in tri borce Islamske države.

Govorice so vir informacij

O Kosovu se uradno ve malo in govori veliko. Govorice so tako pomemben vir informacij, da jih povzemajo celo najprestižnejši ameriški mediji. Na portalu Politico, denimo, so nepričakovano množično ilegalno februarsko migracijo kosovskih Albancev minuli teden pojasnili z besedami neimenovanih zahodnih diplomatov in predstavnikov mednarodnih organizacij. »Voditelji kosovskega podzemlja so Evropski uniji morda želeli sporočiti, kakšno opustošenje lahko povzročijo, če Bruselj ne bo opustil zamisli o posebnem sodišču,« je njihove besede povzel novinar Chuck Sudetić v članku Ustrahovalci, ki vodijo Kosovo. Posebno sodišče naj bi, kot poudarja dolgoletni dopisnik z Balkana, razsojalo ravno v primeru obtožb, da je bil sedanji zunanji minister Hashim Thaçi z drugimi poveljniki in vojaki Osvobodilne vojske Kosova (OVK) odgovoren za več kot štiristo primerov ugrabitev, prisilnih razselitev in umorov leta 1999 – po Natovem bombardiranju Srbije. Da bi lahko sodišče začelo delovati, mora kosovski parlament sprejeti ustavne spremembe, a tega še ni naredil. Časa imajo do prvega avgusta. »Kosovski voditelji ne delujejo več v interesu prebivalcev in Republike Kosovo, ampak želijo predvsem zaščititi sebe,« je še zapisal Sudetić.

Minister za delo in socialne zadeve Arban Abrashi je njegove navedbe v pismu portalu Politico odločno zanikal in jih pripisal protikosovski propagandi, ki želi celotno družbo in njene voditelje predstaviti kot neprimerne za integracijo v »evropsko in atlantsko družino narodov«.

Trgovina z organi

Chuck Sudetić je sicer soavtor kontroverznih spominov nekdanje tožilke Carle del Ponte, ki je razkrila domnevno trgovino s človeškimi organi, za katero naj bi Thaçi vedel, če je ni celo usmerjal. Njeni spomini so spodbudili preiskavo nekdanjega poročevalca Sveta Evrope Dicka Martyja, ki je Thaçija v svojem poročilu povezal s trgovino z organi. Pravosodni organi doslej trgovine s človeškimi organi niso mogli povezati z OVK, a da govorice o tem početju niso izmišljene, dokazuje obsodba urologa Lutfija Dervisha, ki ga je omenjal tudi Dick Marty v svojem poročilu. Sodišče ga je leta 2013 obsodilo na osem let zapora.

Običajni državljani pa tudi vojaki Kforja, ki na Kosovu skrbijo za sodelovanje med prebivalstvom in strukturami oblasti, zgodb o trgovanju s človeškimi organi podrobno ne poznajo. Ne znajo niti pojasniti, od kod februarski naskok na evropske meje. Vedo pa povedati, da so pred kratkim spet enkrat našli kombi z zelo izmučenimi dekleti, ali med vrsticami namignejo, da je nekje pač nekdo odprl neko pot. »Ni še čas, da Kfor odide s Kosova,« pravi Bashkim Vatovci, stomatolog iz Vučitrna, ki trenutno dela kot sanitarni inšpektor na ministrstvu za zdravstvo v Prištini, »Ostati mora, dokler tudi naši ljudje ne bodo drugače gledali na prihodnost Kosova.« Razmere za življenje se, kot pravi, sicer izboljšujejo. »Ni represije, ni nevarnosti, ni strahu. Imamo možnost, da delamo, če želimo. Želimo postati del Evrope, Evropejci in se prosto premikati po evropskih državah. Seveda pa morajo najprej naši politiki urediti določene stvari. Kosovo še ni član Evropske unije tudi zaradi nedela nekaterih naših politikov, ki morda gledajo najprej na svoje interese in šele potem na interese naroda.«