Tiskane izdaje
Pri spomeniku na Tjentištu pod Zelengoro se je zbrala večtisočglava množica, ki se je prišla poklonit padlim partizanskim borcem v neenakopravnem boju s fašistično soldatesko. V dober mesec dni trajajočem spopadu leta 1943, znanem kot bitka na Sutjeski, je v tem delu Bosne in Hercegovine padlo 7500 borcev, od tega 597 žensk, večinoma bolničark.
Do spominskega srečanja pri spomeniku je bilo treba premagati pot po približno 230 stopnicah, ki so speljane v obliki kitare in so jo nekoč uredile delovne brigade. Redkim še živim udeležencem te tragične epopeje partizanske vojske so organizatorji z dovoljenjem prijaznih policistov Republike Srbske dovolili prihod z avtomobili. Točno opoldne so številne delegacije, med njimi slovenska, položile vence pred kostnico, v kateri počiva 3301 Titov borec.
Med udeleženci proslave je bila tudi živa priča dogodkov na Sutjeski Salko Riznić iz Sarajeva, ki se krvavega spopada v tistih majskih in junijskih dneh še kako dobro spominja. Imel je komaj petnajst let, nosil je brzostrelko in je bil pripadnik Majevičke brigade. »Bili smo zelo slabo oblečeni in lačni, a kljub temu je bila naša borbena pripravljenost pod poveljstvom tovariša Tita zelo izjemna.
Čeprav so bili sovražniki skoraj šestkrat številčnejši in precej bolje oboroženi, smo vedeli, da bomo njihov obroč prebili in na koncu zmagali ter jih za zmeraj pregnali iz naših domov. Takrat nihče nikogar ni spraševal, kaj je po nacionalnosti ali katere veroizpovedi je, pomembno je bilo pregnati fašističnega okupatorja,« se takratnih dogodkov spominja Riznić.
Razpad Jugoslavije: napaka
Čeprav Josipa Broza Tita mnogi niso poznali, so vedeli, da je nekje blizu njih, in tudi to je bil vzrok za fanatičen boj. Sogovornik se spominja, da je Tito kuharju Arseniju iz Šabca ukazal, da mora vzeti koruzno moko iz shrambe vrhovnega štaba in nasititi lačne borce. Osebno je poznal tudi legendarnega komandanta Savo Kovačevića, ki je prav v tej bitki izgubil življenje. Zanj pravi, da je bil pravi komunist, ki je izšel iz delavstva. Bil je preprost in zelo pošten človek, pravi tovariš, ki je hlastal knjige Marxa, Engelsa in Lenina in bil zelo priljubljen tudi med soborci.
Nekdanji partizanski borec Riznić o današnjem času nima dobrega mnenja. »Barabinom je uspelo sesuti bratstvo in enotnost, oblast pa so v vseh republikah nekdanje Jugoslavije prevzeli fašisti. Pokradli so vse in tujcem vse prodali. Povrhu so ulice na Hrvaškem, v Srbiji in tudi BiH poimenovali še po največjih medvojnih zločincih. In današnja oblast vse to tolerira, da jih ni sram,« je pribil Riznić, major nekdanje JNA v pokoju, ki je leta 1946 sodeloval tudi pri prijetju četniškega poveljnika Draže Mihailovića.
In kaj že desetletje vleče na Sutjesko 27-letnega Titovega simpatizerja iz Cazina Edisa Svladića? »Izkazujem spoštovanje do padlih borcev. Prepričan sem, da Jugoslavija ne bi smela razpasti, saj bi nam vsem bilo veliko lepše in bolje bi živeli. Razpad Jugoslavije je bil največja napaka.« Tako menijo tudi številni mladi ljudje, s katerimi smo se pogovarjali. V šolah se niso učili o partizanskih bojih in o legendarnem komunističnem vodji Titu, a iz pripovedi njihovih staršev sklepajo, da je bilo »v Jugi vse lepše in bolje«.
Niti Slovenci niso bili brez svojih predstavnikov ob 74. obletnici bitke. Vodil jo je prekaljeni popotnik po partizanskih krajih ter velik pripadnik bratstva in enotnosti tovariš Fran Jankovič. V tričlanski delegaciji, ki je položila venec pred kostnico padlim partizanom, je bil tudi Albin Pibernik iz Ljubljane, ki se je z družino kot enajstletnik udeležil legendarnega marša čez Igman v osvobojeno Fočo, kjer mu je zaradi ozeblin umrla mati. To priložnost je Pibernik izkoristil tudi za obisk groba svoje matere. V slovenski četi na Tjentištu je bila tudi Janja Janež iz Loške doline, ki zadnja leta redno obiskuje ta del BiH. Da se pripadniki slovenske zveze borcev družijo in ohranjajo stike z drugimi borčevskimi organizaciji po nekdanji domovini, je zanjo vrednota, ki ne sme zamreti.
Miti in legende
Na svetu morda ni veliko takšnih krajev, kjer je bilo toliko pomembnih dogodkov, kakor prav v Dolini herojev na območju reke Sutjeske, kjer je od 15. maja do 13. junija leta 1943 potekala ena največjih bitk v drugi svetovni vojni na tleh nekdanje skupne države. V tej bitki je sodelovalo 16 partizanskih brigad, ki jih je v operaciji Schwarz obkrožilo 127.000 pripadnikov vojaških enot Nemčije, Italije, Bolgarije, ustašev in četnikov.
Od približno 22.000 partizanov jih je padla več kot tretjina, okoli 7500 bork in borcev, med njimi je bilo tudi 1200 ranjencev z zdravstvenim osebjem. V bitki sta med drugim izgubila življenje komandant tretje brigade Sava Kovačević ter pesnik in književnik Goran Kovačić. Med obstreljevanjem in napadi sovražnih enot je bil ranjen tudi vrhovni komandant Tito, ki mu je življenje takrat rešil ovčar Luks. Ta pes se je menda v zadnjem trenutku vrgel pred Titovo glavo in prestregel šrapnel. Psa je raztrgalo, zdravstveno osebje pa je Titu dva dni po dogodku odstranilo delce granate iz roke, dva šrapnela so odstranili šele tri leta pozneje, ko so mu operirali slepič.
V Tjentištu so leta 1971 postavili spominski park in spomenik padlim borcem na Sutjeski, štiri leta zatem so odprli še spominski muzej. To območje pod vršaci Zelengore je postalo kultno jugoslovansko mesto, dolina reke Sutjeske pa je bila razglašena za Dolino herojev. Bitka je postala pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in v danih razmerah skoraj neverjetno moralo partizanov, ki jo potrjujejo žive priče takratnega dogajanja. Udeleženec bitke Hrvoje Mimica, ki se je boril v drugi dalmatinski udarni brigadi na območju Donje Bare, je povedal, da so med ofenzivo izgubili dve tretjini borcev, a so Titu ponosno prenesli sporočilo, da naj računa na njih, kakor da so v popolni sestavi.
V 70. letih prejšnjega stoletja so na območju Sutjeske posneli film Bitka na Sutjeski, ki po filmu Bitka na Neretvi velja za drugi najdražji film, posnet na območju nekdanje skupne domovine. Morda je malce manj znano, da je Tito pri tem projektu aktivno sodeloval in tudi vztrajal, da njega uprizori uveljavljeni britanski gledališki in filmski igralec Richard Burton, kar se je na koncu tudi zgodilo.
