Tiskane izdaje
Redipulja - »Zdaj na tem kraju lahko rečem samo to: vojna je norost. S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas za vse nas spreobrnjenje srca, da od kaj mi mar preidemo v jok za vse padle, za vse žrtve nespametnih vojn vseh časov. Človeštvo se mora zjokati. In zdaj je čas joka.« S temi besedami je papež Frančišek danes dopoldne končal pridigo (homilijo) med mašo, posvečeno stoti obletnici začetka prve svetovne vojne. Po vseh teh letih je najbolj jasno, kako nesmiselna je vojna.
Poklon vsem padlim in glasno nasprotovanje vojnam sta bila temeljni namen velikega slovesnega maševanja, ki so ga pripravili na največjem spomeniku padlim v Italiji - na območju kostnice v Redipulji (ki ji zamejski Slovenci pravijo tudi Sredipolje ali celo arhaično Rodopolje). Veliko državno slovesnost je pripravilo vrhovno poveljstvo italijanske vojske (zato tudi toliko pripadnikov vojske na svetišču) v tesnem sodelovanju z Vatikanom.
Papež je danes zjutraj ob 8.30 z zasebnim letalom, ki mu ga je posodilo predsedstvo Republike Italije, in v spremstvu 11 ljudi (od tega pet duhovnikov) pristal na letališču Ronki, kjer ga ni sprejel premier Matteo Renzi, kot je bilo napovedano, ker je imel nujnejše obveznosti, ampak obrambna ministrica Roberta Pinotti in predsednica Furlanije - Julijske krajine Debora Serracchiani. Čeprav je imel na voljo blindiran BMW, se je skladno s svojimi načeli skromnosti z letališča odpeljal na zadnjem sedežu temnomodrega golfa in se malo po deveti uri najprej za pet minut ustavil na pokopališču v Foljanu, kjer je pokopanih 14.550 padlih avstro-ogrskih vojakov. Tu je sam položil venec in povsem sam v miru molil kakšnih pet minut. Četrt ure pred napovedano veliko mašo pa je prišel v le pol kilometra oddaljeno prizorišče veličastnega spomenika - kostnice v Redipulju. To je največji spomenik padlih vojakov v Italiji (postavljen leta 1938 iz Mussolinijevega časa), kjer je pokopanih več kot 100.000 predvsem italijanskih vojakov (le 40.000 je znanih z imenom in priimkom), padlih na italijansko-avstrijski fronti.
Posebna dovoljenja
V Redipulji in ob cestah ga je dežju navkljub pričakalo od 30.000 do 40.000 vernikov in občudovalcev. Na ožje območje kostnice je smelo priti 15.000 ljudi s posebnimi dovoljenji, od tega tretjina vojakov vseh rodov italijanske vojske in tudi številni rezervisti. Za ožje območje kostnice so slovenske škofije prejele skoraj 1000 dovolilnic, toda ocenjujemo, da je kljub jutranjemu slabemu vremenu papeža prišlo pozdravit kakšnih dva tisoč slovenskih vernikov. Ciro Benedettini, namestnik direktorja tiskovnega urada v Vatikanu, je dejal, da je s papežem somaševalo 300 duhovnikov, od tega 60 škofov in kardinalov (opazili smo kardinala Franca Rodeta, škofa Andreja Glavana, koprskega škofa Jurija Bizjaka, nekdanjega koprskega škofa Metoda Piriha, a tudi Alojzija Urana, ki še zmeraj prebiva v Trstu). Somaševalo pa je tudi 13 duhovnikov iz vseh držav po svetu, v katerih ima Italija svoje vojake.
Ciro Benedettini nam je zaupal, da se papež nerad prevaža z velikimi avti (zato je blindirani velik BMW vozil pred njegovim avtom prazen), da v Rimu še zmeraj stanuje v manjšem zasebnem apartmaju (pravzaprav hotelu), ker, kot pravi sam papež, ima čudaško potrebo, da mora biti v stiku z ljudmi. Danes ni bil v papamobilu, niti ni stopil med vernike (kar sicer vedno stori), ker ni šlo za običajen papežev obisk, ampak za resno spominsko slovesnost.
Besedilo današnje pridige je tudi sam napisal, kar je po Benedettinijevih besedah celo zaznati iz (španske) strukture nekaterih stavkov. »Medtem ko bog vzdržuje svoje stvarstvo in smo mi ljudje poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Vojna sprevrže vse, tudi povezanost med brati.« In naprej: »Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti ... so vzroki, ki peljejo do vojne. Te vzroke pogosto upravičujejo z ideologijo, toda pred tem je popačen nagib. In če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: 'Kaj mi mar!' Ta porogljiv napis je tudi nad vhodom na to pokopališče. Tudi danes lahko govorimo o tretji svetovni vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca.« Tako je Frančišek že drugič v kratkem času omenil tretjo svetovno vojno. »Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični interesi, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako pomembna. In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis Kaj mi mar,« je povedal papež zbranim pred več sto tisoč molčečih prič.
Darila vnuku
Za papeža pravijo, da dobro pozna ozadje soške fronte z Avstro-Ogrsko, saj se je nedaleč stran od Redipulje (kot radiotelegrafist) boril njegov dedek Giovanni Carlo Bergoglio, ki je imel to srečo, da se je vrnil iz vojne in zgodbo lahko pripovedoval svojim vnukom. Njegovega vnuka Frančiška so danes presenetili vsaj z nekaj darili: admiral Luigi Binelli Mantelli mu je v imenu vrhovnega poveljstva italijanske vojske podaril dedkovo vojaško knjižico, obrambna ministrica Pinotti pa terenski (poljski) oltar, kakršne so uporabljali italijanski vojaški duhovniki na fronti. Papež je vsem škofom in vojaškim ordinarijem daroval luč sv. Frančiška, svetilke, ki jih bodo prižgali po škofijah ob slovesnostih v spomin na začetek prve svetovne vojne.
Tržaški župan Roberto Cosolini je Nedelu povedal: »Papež Frančišek ima izjemno sposobnost podajanja čuta človečnosti, miru in vedrine. To so vrednote, ki jih danes brezupno potrebujemo. Verjamem, da ima papeževa beseda danes še večjo težo kot nekoč, še posebno ko nas uči človeštva in prijateljstva med ljudmi.«
Pierluigi Parpinel, vojaški častnik roda alpinov v rezervi iz Čedada je takole komentiral dogodek: »Gre za sporočilo miru, ki naj bi doseglo ves svet. Kar sem slišal od papeža, bom povedal tudi drugim, predvsem mladim, s katerimi se veliko pogovarjamo o nesmiselnosti vojne. Vojna se zmeraj lahko ponovi tudi v teh krajih, zato je nikakor ne smemo podcenjevati.«
Začutiti bližino
Neli Tominec iz Dornberka: »Pričakovala sem, da ga bom videla in sem malo razočarana, ker ni prišel po tej poti mimo. Začutiti sem hotela nekaj njegove bližine. Toda slišala sem njegovo sporočilo, v katerem nas je opozoril, da moramo skrbeti za soljudi. Naj nam ne bo mar samo zase, pomislimo še na druge. Tukaj nas je veliko, če bo samo vsak drugi kaj odnesel od teh besed, bo že nekaj.«
Tisti, ki so danes, tako kot Neli, želeli videti papeža od blizu, so morali imeti precej sreče in še več moči. Na prizorišče so organizatorji vabili med peto in sedmo uro zjutraj. Mnogi so vstali sredi noči, da so to lahko uresničili. Kdor se je odpravil po sedmi uri od doma, je lahko upal le, da ga bo videl kje ob cesti ali pa na katerem od zaslonov, ki so jih postavili na nekaj mestih v okolici Redipulje. Ko smo prišli mi, se je začelo svetlikati, deževalo pa je vse do papeževe pridige. Tedaj se je, kakor da bi imel Bergoglio res nekaj zvez tam zgoraj, prvi sončni žarek prebil skozi debelo oblačno kopreno. Še najbolj veselo je bilo, ko so si na odru izmenjevali darila in so pomembneži v dolgi vrsti čakali, da mu lahko poljubijo roko. Koprski škof Bizjak pa mu je ves čas stal ob strani. Frančišek je bil na začetku maše in med pridigo še posebno mrk. Ob odhodu je pokazal precej prijaznejši, zanj značilnejši obraz. A ustavil se ni.
Še zmeraj pa je vprašanje, koliko papež verjame tistim italijanskim zgodovinarjem, ki trdijo, da so z veliko zmago »vrnili Italiji njihove kraje, kot sta Trst in Gorica«. Ti dve mesti nista bili nikoli prej italijanski. Italijani še zmeraj razglašajo, da so zmagovalci prve svetovne vojne, zato so papeževo odločitev, da zjutraj najprej obišče pokopane padle avstro-ogrske vojake (in šele zatem daruje veliko mašo na kostnici), razglasili za revolucionarno. »To je pravo preseganje vojne, saj je papež padle obeh vojskujočih strani razglasil za brate,« je izjavil tržaški novinar Ferdinando Camon.
