Papež je odšel, sporočilo miru in sožitja je ostalo

Papež Frančišek, ki je v Bosno in Hercegovino oziroma v Sarajevo prišel kot romar in glasnik miru, je odšel. Ostalo pa je osrednje sporočilo mestu in državi ter svetu, svojevrstni Urbi et Orbi, ki je namenjen vsem prebivalcem države in vernikom vseh ver, živečim v Bosni in Hercegovini. Sporočilo se glasi: mir, sožitje in medverski dialog.

Enajst ur je trajal obisk papeža v Sarajevu, a kot so si edini mnogi, ki so od blizu spremljali »romarsko pot miru«, je Frančišek med razmeroma kratkim obiskom poslal daljnosežno sporočilo. Navsezadnje »je Sarajevo Jeruzalem Evrope [dodal je, da so to sicer besede Janeza Pavla II., op. a.], je mesto, ki je veliko pretrpelo, in je mesto, ki se počasi spreminja iz mesta vojne v mesto srečanj in dialoga«, je dejal ob protokolarnem sprejemu v stavbi predsedstva BiH. Prav dialog je tisto, kar zahteva nenehno gradnjo mostov med različnostmi. »Upam, da sta se Sarajevo in vsa država marsikaj naučila iz preteklosti, zdajšnji čas, čas miru, pa zahteva tudi še veliko dela in razumevanja,« je dejal Frančišek in le poudaril zavedanje, kako zahtevno je na tem območju zgraditi trden in pravičen mir. To potrebo je med obiskom poudarjal ob vsaki priložnosti, še posebno pa na srečanjih z mladimi, ki jih bolj kot sicer nezanemarljiva preteklost zanima boljša prihodnost.

Pozitivni odzivi iz vseh cerkva

Majhen žarek upanja, da bi se utegnile zadeve v BiH morda začeti izboljševati, je tudi dejstvo, da se je javnost skupaj z muslimanskimi in pravoslavnimi verniki na obisk svetega očeta odzvala izjemno pozitivno. Frančišek je bil v BiH na svojem osmem potovanju v tujini, to pa je bil tretji papeški obisk v tej državi (papež Janez Pavel II. je BiH prvič obiskal aprila 1997, nato pa še leta 2003). V soboto, ko sta bila Sarajevo, v katerem je od približno 400.000 prebivalcev kakšnih 85 odstotkov muslimanov, preostanek pa so večinoma katoličani, in Bosna in Hercegovina središče (katoliškega) sveta, pa so mu bolj ali manj vsi ploskali.

Povsem jasno je, da papežev obisk v Sarajevu ni bil naključje. Nobena skrivnost ni, da je bil v tako imenovani cerkveni vladi v Vatikanu že pred časom ustanovljen poseben urad za odnose z islamom. Njegova naloga je narediti vse, da bi se odnosi med tema svetovnima religijama dvignili na najvišjo možno raven, saj je prav od odnosa med njima odvisen mir marsikje v svetu. Pri vsem tem pa še zdaleč ni zanemarljivo, da sta bila v papeževem spremstvu tudi kurijska kardinala Kurt Koch in Jean-Louis Tauran, ki sta v Vatikanu pristojna za ekumenizem in medverski dialog. Je pa papež v Sarajevu pozval vse v Bosni in Hercegovini, naj okrepijo prizadevanje za spravo 20 let po vojni, ki je državo razklala na dele po narodnostnih mejah.

Mednacionalni odnosi napeti

Da razmere v državi niso rožnate, je v pogovoru za Delo povedal tudi odlični poznavalec dogajanja v BiH ter urednik na televizijski postaji Al Jazeera Balkans Goran Milić, ki pravi, da je za tujega turista Bosna in Hercegovina bržkone precej drugačna, boljša, kot pa prebere v tisku ali vidi na televiziji. »Nizke cene, duhovitost in ležernost prebivalcev so pregovorne, razen v državni birokraciji so ljudje večinoma prijazni in ustrežljivi. Vendar imam občutek, da so mednacionalni odnosi za odtenek slabši in bolj napeti kot pred štirimi leti, ko sem prišel na začasno delo v Bosno in Hercegovino. Zdi se mi, da imajo papeža Frančiška radi tako Bošnjaki kot dobršen del Srbov, saj nemalokrat slišim, da ga doživljajo kot iskrenega pastirja svoje cerkve in so zadovoljni, ko vidijo, kako si pere noge v argentinski revščini in snema zlate križe z vratu kardinalov. Kadar spregovori, spregovori z za malega človeka povsem razumljivim jezikom,« pravi Milić.

Nič bolj rožnat ni tudi politični trenutek, saj je prav te dni razpadla vladajoča koalicija med Izetbegovićevo SDA, Čovićevim HDZ in Komšićevo demokratsko fronto, državi pa se napovedujeta vladna kriza in bržkone vnovično dolgotrajno sestavljanje nove vlade (mimogrede: staro so sestavljali nekaj mesecev, zdržala pa je slabih 60 dni). Politične težave v vladajoči koaliciji se, razumljivo, kažejo tudi v gospodarstvu. Nekaj napredka sicer je, a veliko premalo, da bi povzročil zadovoljstvo. Stopnja brezposelnosti znaša rekordnih 43,6 odstotka, dela je vse manj, denarja pa tudi. Med državljani še tli lanski februar, ko je zagorel ogenj nezadovoljstva: Tuzla je za dan ali dva postala podobna Kijevu, vsa država pa Ukrajini. Obljub, da se bodo razmere izboljšale, je bilo veliko, vendar je bilo narejenega bore malo. Posebna zgodba je struktura države, določena pred natančno dvajsetimi leti v Daytonu, ki je s svojo zapleteno ureditvijo narodom te države omogočil vsaj stabilnost in mir, čeprav je hkrati že dolgo zavora političnemu razvoju, večji učinkovitosti in s tem tudi gospodarskemu napredku, kar se kaže na vsakem koraku.