Tiskane izdaje
Ljubljana − Odnosi s Hrvaško so bili najtežje sosedsko poglavje. Nato sta Ljubljana in Zagreb leta 2009 prenesla mejni spor na stalno arbitražno sodišče v Haagu. Leto pozneje je ta postal mednarodnopravno veljavni dokument, po petih letih je na mizi škandal.
Po desetinah in desetinah premierskih srečanj, predsedniških rokovanj, ministrskih sestankov in desetkrat toliko diplomatskih in drugih pogovorov na nižjih ravneh Slovenija in Hrvaška nista rešili vprašanja meddržavne meje. Ministrski predsednik Janez Drnovšek se je dogovoru približal dvakrat, a mu ni uspelo. Predsednik vlade Janez Janša je z brionsko deklaracijo in blejskim dogovorom demontiral njegov parafirani sporazum iz leta 2001. Premier Borut Pahor, ki je konec leta 2008 blokiral hrvaška pogajanja z Evropsko unijo, se je nazadnje dogovoril s Hrvaško o preusmeritvi dvostranskega vprašanja na mednarodno arbitražo. Po dveh desetletjih sta bili sosednji državi tako rekoč prisiljeni poiskati pomoč tretjega.
Tretja avtoriteta
Dolgoletni proces se je začel 4. novembra 2009, ko sta premier Pahor in hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor v Stockholmu, ob navzočnosti švedskega premiera, podpisala dogovor, da bo vprašanje morske in kopenske meje reševalo ad hoc arbitražno sodišče. Junija 2010 je na referendumu 51,5 odstotka slovenskih volivcev podprlo arbitražni sporazum. Nekaj mesecev kasneje je vlada izbrala odvetniško ekipo z Alainom Pelletom na čelu za zastopanje pred sodiščem.
Medtem ko je zunanje ministrstvo že zbiralo dokumentacijo za arbitražo, sta bili imenovani tudi slovenski agentki pred sodiščem: diplomatka zunanjega ministrstva Simona Drenik in profesorica s pravne fakultete Mirjam Škrk. Jeseni 2011 je državni zbor za slovenskega arbitra v petčlanskem arbitražnem sodišču, ki bo določilo meddržavno mejo s Hrvaško, potrdil v slovenskem prostoru malo znanega Jerneja Sekolca, poznavalca mednarodnega arbitražnega prava. Arbitri morajo biti pri svojem delu samostojni in neodvisni. Nacionalni arbiter skrbi za to, da so ustrezno obravnavani vsi argumenti, ki jih je predložila država, ki ga je imenovala, sicer je pri svojem delu prav tako samostojen in neodvisen.
Prvi procesni sestanek arbitražnega sodišča je bil aprila 2012. Slovenija in Hrvaška sta svoja obsežna memoranduma, slovenski je skupaj s prilogami in zemljevidi obsegal več kot tri tisoč strani, posredovali v Haag v začetku leta 2013.
Dvostranski poskusi
Za razumevanje kompleksnega slovensko-hrvaškega dosjeja se je treba ozreti nazaj, na historiat dvostranskega dogovarjanja in dolgotrajno izrabljanje mejnega vprašanja za notranjepolitične namene. Dolgo sta se sosedi navidezno pogajali, brez ambicije za resnično rešitev. Slovenija in Hrvaška sta prvič prišli blizu sporazumu leta 1995 s tako imenovanim mariborskim predlogom premierov Janeza Drnovška in Nikice Valentića, ki je propadel. Precej bliže rešitvi je bil videti drugi Drnovškov poskus leta 2001 s predsednikom vlade Ivico Račanom, nastal je kot rezultat njune tihe diplomacije. Premierski kompromis, ki je večino Piranskega zaliva dodelil Sloveniji in začrtal tudi njen dostop do odprtega morja, je bila rešitev, podobna tisti, ki jo je leta 1999 pripravljal ameriški posrednik William Perry. Vendar se je tudi na ravni obeh vlad parafirani dogovor izjalovil, Račanu je umanjkala podpora sabora. In vendar sta oba Drnovškova predloga ostala edini slovensko-hrvaški pogajalski dosežek.
Potem ko se je Zagreb odrekel izpogajanemu premierskemu dogovoru in je vlado leta 2004 prevzel Janez Janša, je zadnji nakazal nov začetek. Skupna seja obeh vlad junija 2005 se je končala z brionsko deklaracijo, ki je pomenila formalen odstop od sporazuma Drnovšek-Račan. Hrvaška je kmalu zatem v Ljubljano poslala uradni predlog za arbitražo o meji. Slovenija se je tretje avtoritete dolgo otepala, na srečanju Janša-Sanader na Bledu avgusta 2007 pa je slovenski premier izrazil strinjanje z urejanjem mejnega spora pred meddržavnim sodiščem v Haagu.
Nova levosredinska vlada Boruta Pahorja je nadaljevala zunanjo politiko prejšnje garniture z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom na čelu, Ljubljana je konec leta 2008 blokirala pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo. Uradni Zagreb je v pristopna pogajanja vključil dokumente, ki bi po presoji Slovenije prejudicirali potek meje, zato se je Pahor odločil za ultimat. Ostra, tvegana poteza ni imela ne podpore ne zaveznikov v mednarodnih skupnosti, v spor je kmalu posegla EU oziroma tedanji komisar za širitev Olli Rehn. Po nenadnem odstopu predsednika vlade Iva Sanaderja, ki ga je zamenjala Jadranka Kosor, in po več Rehnovih predlogih sta sosedi konec leta podpisali sporazum, da bo o dokončni razmejitvi med državama odločala mednarodna arbitraža.
Postopek arbitraže
Z ratifikacijo arbitražnega sporazuma leta 2009 sta državi mejno vprašanje prenesli pred arbitražno sodišče v Haagu, postopek je potekal od leta 2010 do 2014. Spomladi 2012 je bil na prvem procesnem sestanku sprejet časovni načrt glede pisnega in ustnega dela procedure. Pisni del s predajo memorandumov se je začel februarja 2013. Protimemorandumi so bili predani novembra istega leta. Ustna obravnava pred arbitražnim sodiščem je potekala v haaški Palači miru na sedežu Stalnega arbitražnega sodišča med 2. in 13. junijem 2013. Na obravnavi sta bili ob petih arbitrih navzoči tudi celotni delegaciji ene in druge države. V slovenski ekipi je bilo 25 ljudi, poleg agentk in odvetnikov tudi drugi člani strokovne skupine in zunanji strokovnjaki, predvsem kartografi in hidrografi.
Arbitri morajo odločati na podlagi argumentacije in dokaznega gradiva. Kot zelo natančno določa tretji člen arbitražnega sporazuma, morajo odločiti o treh zadevah: o poteku meddržavne meje na kopnem in morju, o stiku Slovenije z odprtim morjem, o režimu za uporabo ustreznih morskih območij. Pri tem jih četrti člen arbitražnega sporazuma zavezuje, da morajo pri odločanju glede stika in režima uporabiti poleg pravil in načel mednarodnega prava še pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične rešitve. Po odločitvi arbitri ne morejo pisati ločenih mnenj.
