Sokrat, mučenik ali Göring?

Zagreb – Za hrvaško državno vodstvo – predsednico, premiera in predsednika sabora – je samomor Slobodana Praljka­ brez dvoma visoko moralno dejanje, s katerim je obsojeni vojni zločinec opozoril na krivico, ki so jo povzročili njemu, Hrvaški in Hrvatom. Nekateri so primerjali Praljkov samomor s Sokratovim, najvišje pa je njegovo dejanje povzdignila Katoliška cerkev.

Na dan samomora so na Hrvaškem opravljali maše, med katerimi so o njem med drugim govorili kot o mučeniku, »ki so ga kakor Kristusa nepravično obsodili«. Nepoučene bi takšno ravnanje lahko zmedlo, saj sta umor in samomor najhujša mogoča greha, do drugega vatikanskega koncila pa samomorilci niso imeli pravice niti do cerkvenega obreda. Toda ko gre za obsojene vojne zločince, je toga in konservativna Katoliška cerkev na Hrvaškem še kako »napredna«, saj je med drugim siški škof Vlado Košić osebno organiziral pompozen sprejem obsojenemu vojnemu zločincu Dariu Kordiću.

Minuta molka

Toda vsi na Hrvaškem niso pripravljeni sprejeti Praljka kot Sokrata, junaka ali mučenika, čeprav so takšni ljudje v manjšini. Levičarski portali so vsaj v načinu izvedbe dejanja njegov konec bolj pripravljeni primerjati s koncem Hermanna Göringa, ki je pred obešenjem naredil samomor tako, da je popil ciankalij. Liberalni levičarski predstavniki SDP, GLAS pa tudi manjšinski SDSS so podprli skupno saborsko izjavo, ki se nanaša na sodbo v delu, ki omenja zločinsko delovanje, vendar niso hoteli biti navzoči v dvorani sabora, ko so z minuto molka počastili Slobodana Praljka in vse nedolžne žrtve vojn na tem območju.

Na Hrvaškem je najmanj tistih, ki razumejo Praljkov samomor kot globoko osebno dejanje in menijo, da lahko o razlogih zanj samo ugibamo. Glede na dosojeno in prestano kazen je namreč Praljku ostalo samo še dve ali tri leta zaporne kazni. Toda odločil se je za samomor, da bi preusmeril pozornost hrvaške in svetovne javnosti na svoje »ime in delo«. Vse življenje se ga je držal sloves sporne osebe, ki je rada v središču pozornosti. Rodil se je v hercegovski družini, oče je bil pomemben član Ozne, nato še Udbe, Praljak pa je slovel kot hrvaški nacionalist. Kljub temu je bil njegov najboljši prijatelj pesnik Goran Babić, levičar in prepričan Jugoslovan, ki je v znak protesta proti vzpostavitvi samostojne hrvaške države odšel v Beograd, kjer je več let odkrito agitiral za Slobodana Miloševića. Kmalu zatem se je Praljak oženil z njegovo nekdanjo ženo in posvojil Babićevega sina. Zanimivo je, da ga je kmalu po vložitvi obtožnice branil tudi eden najbolj znanih bošnjaških pisateljev Abdulah Sidran.

Gospodar vojne

V vojno je odšel prostovoljno in kmalu postal poveljnik Sunje, po zaostritvi spora v BiH pa poveljnik HVO, ko so se zgodili hudi vojni zločini. Poznavalci hrvaško-bošnjaškega spora so zatrdili, da se je tudi takrat imel za pomembnejšega, kakor je res bil in kakor bi bilo primerno. Po mnenju mnogih je bil dejanski gospodar vojne na tem območju Mladen Naletilić - Tuta, prav tako obsojeni vojni zločinec, ki je znal Praljku prisloniti pištolo na čelo, vendar nikoli ni hotel deliti odgovornosti in je prelagati na koga drugega. Ko so ga zamenjali, se je Praljak posvetil privatizaciji in pridobil veliko premoženje, zato so mu pozneje iz Haaga grozili, da bo moral sam plačevati stroške obrambe.

Med sojenjem je bil Praljak zelo dejaven, tako v sodni dvorani haaškega sodišča kot zunaj nje. Izdal je več deset knjig z različnimi dokumenti, da bi prepričal javnost o upravičenosti svojega poslanstva, financiral je tudi snemanje nekega filma. Če je z izpitjem strupa v sodni dvorani haaškega sodišča hotel priti v zgodovino, mu je to uspelo, toda če je soditi po prvih odzivih žrtev, ki so označile dejanje za sramotno, se ga ne bodo spominjali samo kot mučenika. Praljkova smrt in sodba, ki se nanaša na skupno zločinsko delovanje in so jo razširili tudi na zasedbo BiH ter mednarodni spopad, v katerem je sodelovala Hrvaška, sta povzročili neverjetno politično hajko na domnevne krivce za takšne porazne posledice. Najprej so napadli nekdanjega predsednika Mesića zaradi selektivnega pošiljanja dokumentov haaškim preiskovalcem pa tudi nekdanjo zunanjo ministrico Vesno Pusić zaradi domnevne izjave o agresiji Hrvaške na BiH.

Tudi ljudem na oblasti niso prizanesli s kritikami, saj je hadezejeva oblast izročila šesterico, o tem, kako zelo je skrbela za njihovo obrambo, pa največ pove podatek, da je Praljkove knjige obdavčevala kot šund tedanja državna tajnica, zdaj kulturna ministrica Nina Obuljen Koržinek. Torej ne glede na to, kako zelo oblast poskuša poveličevati Praljka, zavračati sodbo in omalovaževati haaško sodišče, počasi prevladuje razmišljanje, da se nič ne da spremeniti, lahko le upajo, da bodo vsi čim prej pozabili na vse. V tem kontekstu je treba razumeti tudi čedalje pogostejše izjave o tem, da v Haagu niso obsodili Hrvaške ali hrvaškega naroda, zato si je treba prizadevati za čim boljše odnose z BiH. Za karkoli drugega Hrvaška nima zaveznika, saj so tudi Združene države Amerike – vsaj za hrvaško predsednico najpomembnejša, najzanesljivejša in najmočnejša država – brez zadržkov podprle sodbo sodišča.