Tiskane izdaje
Ukrajinska kriza je Nato in Rusijo, naj si to priznamo ali ne, nehote vrnila v čase hladne vojne. Da bi si kdo upal tvegati jedrski spopad, je sicer komaj verjetno. Izjemno nevarno pa je postalo, ker sta obe jedrski velesili v minulih dveh desetletjih povečanega zaupanja opustili praktično vse nekdanje hladnovojne mehanizme neposrednega medsebojnega obveščanja pri zagotavljanju jedrske varnosti, kar ekstremno povečuje nevarnost naključnega jedrskega spopada.
Strokovnjaki vse bolj glasno opozarjajo, da je tako ravnanje Rusije in ZDA, ki sta še vedno največji jedrski sili na svetu, zelo neodgovorno. Iz časov hladne vojne namreč poznamo kar nekaj primerov, ko se je svet znašel na robu jedrske kataklizme, ki jo je potem v zadnjem hipu preprečila uporaba »rdečega telefona«, kot se je po grozljivi kubanski krizi reklo leta 1963 uvedeni direktni teleprinterski povezavi med Moskvo in Washingtonom.
Danes, ko se je reakcijski čas za odgovor na morebitni jedrskih napad nasprotne strani zaradi novih tehnologij skrajšal na komaj še nekaj minutk, je zato še toliko bolj neodgovorno, da velesili nimata več take neposredne povezave, pravijo strokovnjaki. Pri tem nekateri omenjajo incident, ki se je zgodil januarja 1995, ko so norveški in ameriški znanstveniki izstrelili raketo, namenjeno raziskovanju severnega polarnega sija, ruski protiraketni sistemi v takrat Zahodu že zelo prijazni in partnerski Jelcinovi Rusiji pa so jo zaznali (ker je letela v podobnem koridorju) kot podmorniški jedrski izstrelek vrste trident. Jelcin, ki bi imel v tem primeru manj kot deset minut časa za odgovor, je menda že ukazal dešifrirati rdeči gumb za jedrski odgovor.
Ker so bili ameriško-ruski odnosi takrat že partnerski, so ruske jedrske rakete ostale v silosih, vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo danes, se je po poročanju Spiegla na münchenski varnostni konferenci vprašal nekdanji ruski zunanji minister Igor Ivanov. Med Rusijo in Natom namreč zaradi ukrajinske krize znova obstaja globoko nezaupanje, ki močno vpliva tudi na sodelovanje pri zagotavljanju tovrstne, za ves svet nujne jedrske varnosti.
Zbogom, razoroževanje
Danes je vsem že bolj ali manj jasno, da je znameniti rdeči gumb za »reset«, s katerim je Obamova zunanja ministrica Hillary Clinton marca 2009 presenetila ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, sprožil točno nasproten proces od takrat javno demonstriranega. Obamove napovedi o svetu brez jedrskega orožja, za kar da naj bi si prizadeval v svojem mandatu, so se (tako kot še marsikaj) razblinile v nič. V Natu povsem resno napovedujejo, da bodo znova prilagodili svojo jedrsko strategijo, Rusija, ki pospešeno investira v posodobitev svojih jedrskih arzenalov, pa je konec lanskega leta napovedala, da bo zaradi spremenjenih razmer bojkotirala za prihodnje leto napovedani jedrski varnostni vrh v ZDA. Med še včerajšnjima partnerjema, ki naj bi se tudi v okviru zdaj že povsem blokiranega sveta Nato-Rusija morala dogovarjati o novi varnostni arhitekturi Evrope, se vse bolj nevarno iskri, kar kažejo tudi vse pogostejši incidenti in »bližnja srečanja« vojaških leta nad Baltikom. Nanje opozarjajo tudi poročila ELN (European Leadership Network), iz katerih je razbrati resno zaskrbljenost zaradi vse bolj mogočega naključnega konflikta širših razsežnosti. Če namreč obe strani ne bosta kar se da hitro obnovili nekdanjih direktnih komunikacijskih kanalov in tudi vseh ostalih mehanizmov za preprečevanje naključnih vojaških incidentov, tovrstna »bližnja srečanja« njunih letal, ladij in podmornic mimogrede lahko eskalirajo v konflikt »povsem nepredvidljivih razsežnosti«. V ozračju stopnjevanja napetosti, medsebojnih groženj, razkazovanja mišic in medsebojnega izzivanja to lahko pomeni tudi povsem nepredvidljivo vojno.
Nujen »rdeči telefon«
Vrhovni poveljnik evropskega dela Nata Philip Breedlove, ki najbrž ve, o čem govori, je pred kratkim zato že zahteval, naj Moskva in Washington znova uvedeta »rdeči telefon«. Zaradi zaostrenih razmer in povsem zapravljenega zaupanja med Natom in Rusijo, pa se je v časih, ko se nam sredi Evrope dogaja vojna v po površini največji evropski državi, oglasila tudi nekakšna »trojka« zaskrbljenih bivših politikov. Sestavljajo jo nekdanji britanski obrambni minister in sedanji šef že omenjene mreže ELN Des Brown, nekdanji ruski zunanji minister Igor Ivanov in nekdanji ameriški senator Sam Nunn, ki je nekoč veljal za »arhitekta« razoroževalne politike. Njihov skupni poziv je bil zelo jasen: Obnovimo nujne varnostne komunikacijske kanale med ZDA, Natom in Rusijo, preden bo prepozno!
Da razmere postajajo nevarne, in da se možnost naključnega izbruha spopada širših razsežnosti veča, simbolično kaže tudi znamenita ura (Doomsday Clock), ki jo še iz časov hladne vojne objavlja bilten svetovnih jedrskih znanstvenikov, in na kateri kazalci prvič po letu 1983, ko se je začel detant med takratnima predsednikoma Reaganom in Gorbačovom, spet kažejo tri minute do kataklizme. Nevarnost dodatno povečuje še tako imenovano hibridno vodenje vojn, pri katerem ob prepletanju na pol vojaških, pogosto pa tudi povsem zabrisanih načinov bojevanja, kot opozarja ameriški senator Nunn, svojo vlogo lahko odigra tudi tako imenovano taktično jedrsko orožje. Evropa je še vedno polna tovrstnih raket in izstrelkov, ki na prvi pogled ne pomenijo takojšnje jedrske kataklizme za ves svet, hitro pa lahko postanejo zelo nevarna uvertura vanjo.
