Pet nas čaka na postaji. Dva me vprašata, ali je vlak, ki stoji na postaji, namenjen v Ljubljano, a ne znam odgovoriti. Torej smo na postaji vsaj trije (60% vseh potnikov :), ki v glavi nimamo prave informacije. Uporabniški vmesnik za obveščanje potnikov je skozi zgodovino ostal popolnoma enak ... Tik preden se vlak ustavi na postaji, se iz zvočnika oglasi napev: »Vlak za Ljubljano prihaja na tir 3«.

Stalnim potnikom in zaposlenim na postaji je seveda jasno, kam kateri vlak pelje, a vendarle je vlak namenjen tudi potnikom, ki potujejo prvič, ki potujejo občasno, in vsem nestrpnim zamudnikom, ki ujamejo zadnjo minuto in pojma nimajo, kaj bi vstopili. In predstavljajte si ubogega turista, ki bi mu še kako koristila jasna oznaka. Ali na primer nekoga, ki je gluh in presliši tudi obvestilo iz zvočnika! :/

Vstopim v prvi vagon. V nosnice udari oster vonj po alkoholu, zato izberem manj dišeč vagon in se usedem k oknu. A ni dosti bolje. Vonj slabo umitega potnika, ki mu jutranji ritual ne zapoveduje tuširanja se prepleta z vonjem nekoga, ki je na vlaku zato, ker je zaradi jutranjega popivanja izgubil vozniško dovoljenje. Zdi se, da, da sta se obe aromi skozi leta dodobra zažrli v velike rjave sedeže. Rahlo trpim, a vem, da se bodo možgani v nekaj minutah navadili.

Prisede mlada lepotica in si s kremo namaže roke. Vagon preplavi odrešujoča aroma sladkega kokosa. Vonja po etanolu in starem švicu sploh ne opazim več.

Pride sprevodnik. V rokah drži napravo za tiskanje kart. Zelo prijazen je. Nasmeh je gostoljuben in zdi se iskren. In ni mi jasno, kako si točno zapomni, kdo vse je v vagon prišel na novo. Plačam. Skoraj 5 evrov za eno smer ni malo, a precej ceneje od vseh stroškov vožnje z avtomobilom.

Peljemo dalje. Sedeži so trdi, a udobni. Ob prijetnem zibanju in cviljenju zavor možgani počivajo. Lahko bi zaspal. A odprem računalnik, in napišem tole objavo. Med vožnjo avtomobila bi jo napisal precej težje. Razmišljam, da bi vsakodnevno avtocestno rutino vendarle tu in tam razbil z vlakom. Enostavno zato, da bom imel dobro uro časa za pisanje.

Slovenskim železnicam odpustim vonj in celo uporabniški vmesnik. Tudi ceno preživim. Plačal bi tudi dvojno, ko bi le prispel dvakrat hitreje in če bi vagone vsakih nekaj tednov res globinsko očistili.

Na vlaku je bilo lepo. Spomnil sem se najstniških dni. A jutri bom svoj denar raje namenil naftnim in avtomobilističnim lobijem ter se do Ljubljane spet odpeljal z avtom. Gre kdo z mano? Cena vozovnice bo enaka
vlaku- 5 evrov. Mojo ponudbo najdete tudi na spletni strani prevozi.org. Da bi zmanjšal svojo slabo vest do okolja, poberem tudi vsakega štoparja, a jih zadnje čase enostavno ne opazim več. Morda so na vlaku?

----------------

O AVTORJU: Hej bralec/ka! Sem Mitja Mavsar in se ukvarjam z uporabniško izkušnjo. To pomeni, da me zanimaš ti! Na primer zanima, od kod sploh prihajaš in zakaj si se pravkar znašel/a tu. Morda si prišel/a z iskalnika Google. Morda s Facebooka ali Twittra? Morda z neke druge strani na Delo.si? Morda ti je kdo poslal povezavo na e-mail? Zanima me tudi, ali je ta tekst zate koristen. Se ti zdi dovolj berljiv? Ima dovolj slik, da te ne dolgočasi? Boš komentiral/a? Boš priporočil/a prijateljem? Boš kliknil/a tudi na moj blog? Ali na stran podjetja, kjer delam? Brez skrbi, bom pogledal statistike in preveril! :)

Foto: Mavric Pivk/Delo