Zadnjič so mi pri poročilih povedali, da je »skupina oboroženih moških z zažigalnimi steklenicami in vzkliki alahu akbar ali bog je velik napadla« ... najbrž policijsko postajo, ne spominjam se več. Pozabila sem tudi to, v kateri državi se je zgodilo, in če ne bi ravno brala nekega skrajno orientalističnega besedila, bi verjetno preslišala tudi to, da se je avtorjem prispevka zdelo nujno omeniti, da je imelo pri napadu vmes prste božje ime. Formulacijo (da, da, vključno z nelogičnim sklanjanjem, ki iz klice izenačuje z orožjem) sem s slovenskih malih zaslonov slišala že tolikokrat, da mi gre v glavnem skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Konec koncev že mesece poslušamo o demonstracijah, revolucijah, zahtevah, sloganih, pa se vendar zdi, da zahodni mediji najbolj trznejo, kadar se omenja boga. Takrat analizam ni ne konca ne kraja.
Jaz ne verjamem. Verjetno bi me bilo najbolj pošteno opisati tudi kot globoko nespiritualno. Kadar govorim slovensko, le redko omenjam boga. A le kratek sprehod od mojega starega kairskega doma do, recimo, trgovine na začetku ulice, bi vam o meni dal čisto drugačno sliko: v petdesetih metrih bi se verjetno nekajkrat zahvalila bogu, prosila boga, se podredila njegovi volji, se strinjala, da je največji in da ni drugega, kakor on. In vse to brez trohice vere. (Dobro, priznam, da sem razvila svojo verzijo formul, kjer jih izrečem samo na pol, za vsak primer.)
Posameznih izrazov ne gre vedno jemati dobesedno, to vemo iz lastnega jezika. Pa naj gre za verske obrazce, politične obljube, obljube vseh vrst. Težava, na katero naletimo pri arabščini, je, da so nam kar dobro vžgali v možgane orientalistično dogmo, da je arabščina jezik, ki je bil fiksiran nekoč davno in se od takrat naprej ni več razvijal. Torej mora biti vse, kar izrečejo, mišljeno strogo zares in dobesedno, to je jezik, v katerem ni prostora za metafore, ironijo, dvojne pomene in kar je še meta-stvari. (Nikar ne pozabimo, da se je morala slovenščina boriti z enakimi predsodki - in se mora včasih še vedno.)
Pomislimo znova. Vsak, ki je kdaj teden dni preživel v Šarm el Šejku ali Hamametu ali Agadirju, je slišal za besedo inšalah (in morda tudi za njeno manj razvpito sestro mašalah). In vsem je tudi precej jasno, kaj pomeni. Da, da, inšalah zares pomeni »če je taka božja volja« (in mašalah nekaj kot »kar bog želi«), a že tedenska izkušnja iz obmorskega letovišča - pod pogojem, da niste slabe volje in ste se pripravljeni od domačinov česa zabavnega naučiti - vam razpre pahljačo pomenov dvojčic inšalah in mašalah. Tako prva lahko pomeni vse, od dejanskega prepuščanja božji volji (kakor zahteva vera: o prihodnosti se ne govori, ne da bi se zraven dodalo formulo o božji volji), pomeni pa tudi »da«, »ne«, »upam«, »mogoče«, izraža želje za nekaj, kar se še ni zgodilo. Če ste v arabsko govoreči državi preživeli več kakor en teden, veste, da inšalah lahko pomeni tudi »zdajle ne«, »nimam časa«, »to res ni v moji moči«, »to je najbolj butasta odločitev, odkar so mameluški begi leta 1811 sprejeli povabilo Mohameda Alija na večerjo« in »če misliš, da bom kar mirno poslušala tvoje neprestane kritike, lahko kar spakiraš kovčke in se vrneš k mamici«. (Ustreznice mašalah bi bile verjetno nekaj kakor »kaj pa naj?«, »moje roke so zvezane«, »žal mi je«, »tvoji starši morajo biti res ponosni na to, da so vzgojili takega bedaka« in »opravljeno, ključavnica zamenjana«.)
Z ostalimi izrazi je podobno. So hoteli moški z zažigalnimi steklenicami iz začetka zapisa povedati isto kot iranske ženske, ki so z vzklikanjem na teheranskih strehah protestirale proti kraji glasov na volitvah? Klic je bil enak, namen pa najbrž ne. Če v mojem krogu prijateljev velja, da je prvi del izpovedi vere (ni boga razen boga) prihranjen za komentiranje največjih mogočih neumnosti, to ne pomeni, da ga ne bodo isti ljudje s popolnoma drugačnim čustvenim nabojem izgovorili v tolažbo staršem, ki jim je umrl otrok.
Pomislite nase: kolikokrat rečete nekaj, pa je vsem naokrog jasno, da hočete reči nekaj čisto drugega? Kadar človek izreče versko formulo, je lahko iskreno veren. Lahko pa je jezen, žalosten, vesel, resigniran, ciničen. Jeziki so kompleksni, ker smo kompleksni ljudje, ki jih uporabljamo. Mašalah, to je krasno.