Tiskane izdaje
O timskem delu se toliko govori, obstajajo cele firme, ki korporacije za velike denarje učijo timskega dela. Zakaj? Ker smo nanj pozabili, čeprav nam je bil položen v zibelko, imamo ga v genih, a nas potem učijo, da moramo skrbeti zase, da drugi niso važni, da je važno hitro uspeti in prevladati druge. Kakšna zabloda! Človeštvo je v svoji zgodovini preživelo, ker so se družili v skupine, pazili drug na drugega in drug drugemu pomagali.
Sam sem zrasel v socializmu in tudi ves srečen in ponosen nataknil na glavo pionirsko kapo in rutico. To je bilo davnega 1968 leta, ko sem bil sprejet v pionirsko organizacijo. Bil sem pri tabornikih, treniral skupinske športe, bil leto dni v vojski. Ob vsem naštetem sem padel v skupino, ki si je nisem sam izbral ampak sem se ji moral prilagoditi in v njej najti svoje mesto. Včasih je to pomenilo prisluhniti drugim, včasih stopiti korak nazaj, da bi lahko kasneje stopili dva koraka naprej. Zlasti pa so me ta druženja učila potrpežljivosti in spoštovanja drugih. Opazil sem, da ti da dajanje mnogokrat več veselja, kot jemanje.
Ne, nočem reklamirati sistema, v katerem sem rasel. Zdi pa se mi, da smo s prejšnjim sistemom zavrgli tudi marsikatere njegove pozitivne lastnosti. Katere, mi je težko reči, a vem, da je bila beseda egoist nekoč zelo negativna. Pa tudi besede dober dan, nasvidenje, hvala in oprostite nam ni bilo težko izreči. Za njimi je večinoma stala iskrena misel.
Kako učinkovito je bilo timsko delo priča tudi pripetljaj, ko sem še hodil v tretji ali četrti razred Prulske osnovne šole. Pripravljala se je predaja Kurirčkove pošte (za nepoznavalce naše preteklosti naj povem, da je Kurirčkova pošta, kot nekakšna izvedba Titove štafete potovala od šole do šole s pozdravi, mislim da za Tita, vsaj tako sem si jaz to predstavljal). Pošto naj bi naša šola prevzela na sosednji šoli in jo naprej predala drugi sosedi. Učiteljica na šoli, ki je imela čez Pionirsko organizacijo, me je poklicala k sebi in dejala, naj organiziram napad na kurirčkovo pošto. Bila je to namreč le formalnost, saj naša mala četica »agresorjev« četrtošolcev ne bi mogla biti kos tistim iz višjih razredov, ki so kurirčkovo pošto nosili.
Ni pa učiteljica (tovarišica) računala na timsko delo agresorja. Zbral sem četo in skrili smo se za živo mejo na obrežju Ljubljanice. Namesto neumnega in brezizhodnega juriša nad premočnega nasprotnika, sem naročil enemu iz četice (za katerega se ni vedelo, da sodi v mojo skupino) in ta se je potuhnil v nasprotnikovo skupino ter nosilcu kurirčkove torbe rekel, da je tovarišica naročila, da jo zdaj nosi on. Ko jo je dobil, je počasi zaostal, si jo skril pod jopo zavil do brega Ljubljanice, kjer smo ga ostali že čakali, da proslavimo uspeh.
Žal ta ni trajal dolgo. »KOS!!!« smo zaslišali jezen klic učiteljice. In agresorji smo s sklonjeno glavo (a s ponosom v srcu, da nam je uspelo) vrnili torbo.
Pozneje je v dnevniku Osnovne šole Prule pisalo, da so kurirji uspešno obranili kurirčkovo torbo pred napadalci, a naša skupina je vedela, da je to le sovražnikova propaganda. Vedeli smo, da smo bili morda edini v zgodovini Jugoslavije, ki nam je uspelo kurirčkovo pošto ugrabiti. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi takrat v navalu navdušenja, da smo torbo osvojili, to vrgli v Ljubljanico. Bi morda spremenili tok zgodovine? Kdo ve.
Nas je ta zgodba kaj naučila? Ne vem, morda malce razveselila in nam dala vedeti, da stvari niso bile nekoč črne, zdaj pa bele. Pravijo, da se moramo iz zgodovine učiti. Učimo se timskega dela. Njegovo obvladovanje nam bo zagotovo koristilo.
