Tiskane izdaje
Država je v krizi in nekdo bo za to moral plačati. Kriza pa ni nastala čez noč. Res je, vlada Alenke Bratušek ni kriva, da je leta 2007 padel Goldman Sachs in s tem povzročil globalno ekonomsko in finančno krizo. Še manj je kriva za dejanja baronese Thatcherjeve in Ronalda Reagana, ki sta orala ledino neoliberalni ekonomski politiki, ki je glavni krivec za ekonomske težave, s katerimi se danes soočamo mi in številne druge evropske države. Njena vlada ni kriva za zgrešene poteze slovenske politike v devetdesetih. Njena vlada tudi ni kriva, da je vlada Janeza Janše med leti 2004 in 2008 pregrevala gospodarstvo in mešetarila po državnih podjetjih. Hkrati njena vlada ni kriva, da se je Borut Pahor odločil, da bo raje sedel na nemško-francoskem vlaku, in si je z zadolževanjem raje kupoval socialni mir, kot pa da bi naredil kaj dobrega za gospodarstvo (da o več kot milijardi evrov vrednem dimniku za elektrarno na premog njegove vlade sploh ne govorim).
»Ne bomo plačali vaše krize!« Ali pač?
Krizo, v kateri smo, bo nekdo moral plačati. Tako pač je, nekdo bo moral pokriti zapitek politikov in njihovih prijateljev v gospodarstvu in bankah. Vrag je odnesel šalo. Seveda bodo ljudje (ljudstvo) morali tako ali drugače nositi velik del bremena, pa če jim je to všeč ali ne (saj deloma so tudi sami krivi, kaj pa so zadnjih 20 let volili za napačno politiko (pod politiko mislim ang. »policy«)?).
Ampak da vlada Alenke Bratušek na napačen način in krivično rešuje težave, v katerih smo, lepo kažeta naslednja dva zelo aktualna primera: zakon o davku na nepremičnine in intervencijski zakon o zdravstvu. Oba od navadnih ljudi zahtevata, da zaradi krize »plačajo malo več«. Človek bi še rekel okej, nimamo druge izbire, bo pač treba malo zategniti pas, v duhu solidarnosti moramo rešiti javno zdravstvo in država rabi nekaj več denarja, da bo lahko nekako vendarle sprejela proračun za 2014, ki ne bo udaril po že tako bednih socialnih transferjih in pokojninah.
A kaj, ko ni tako. Pri obeh zakonih, ki od ljudi zahtevata, da v zameno za nič (samo da se stanje ne poslabša) plačajo več države (s čimer se zmanjšuje njihova kupna moč, kar ima negativne posledice za potrošnjo), se najdejo svete krave, ki so bolj enakopravne.
Narobe je, da se na primer od doktorskih študentov, ki so starejši od 26 let in si morajo sami plačevati obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pričakuje, da bodo morali plačevati več za obvezno zdravstveno zavarovanje, medtem ko država dopušča zasebnih zavarovalnicam, da na račun dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in na škodo javne zdravstvene blagajne kujejo večdesetmilijonske dobičke.
Narobe je, da se na primer od socialno ogrožene družine in dveh staršev delavskega razreda, ki sta izgubila svojo službo zaradi zgrešenih potez politike in vodstva podjetja (v katerem sta po možnosti še pustila svoje zdravje), sedaj pa sta brezposelna, pričakuje, da plačujeta višji davek na nepremičnino, ki sta si jo z žuljavimi rokami zgradila v času samoupravnega socializma, medtem pa vlada odpustke za plačilo taistega davka deli verskim skupnostim.
Zato nihče ne reče »bravo, Alenka, da si uvedla ta davek«, ker imajo ljudje upravičeno občutek, da se jim s tem dela krivica, ker so nekateri bolj enakopravni. Kje smo, kam gremo in kam hočemo, pa sem pisal že malo pred nastankom sedanje vlade.
