Kolumna bralke: Srca, ki še pojejo

V zadnjem desetletju narašča število posameznikov, skupin, ali celo subkultur, vse bolj potisnjenih na rob družbe.

Objavljeno
25. januar 2012 13.33
Posodobljeno
30. januar 2012 17.00
Zuzanna G. Kraskova
Zuzanna G. Kraskova
Na celotnem področju evropskega prostora je tako na makro, kot na mikro družbeni ravni v zadnjem desetletju mogoče zaslediti porast števila posameznikov, skupin, ali celo subkultur, ki jih trg in naraščajoči vpliv globalizacije vse bolj potiskata na rob družbe - v deprivacijo, socialno revščino. Gre torej za izključevanje iz družbenega - zlasti gospodarskega in socialnega prostora pripadnikov socialno ogroženih skupin, ki z »izločevanjem« postajajo vse šibkejši členi družbe. Tem posameznikom je »odvzeta« moč aktivne participacije, tako na gospodarskem in socialnem, kot na osebnostnem in družbenem nivoju.

Vemo pa, da se razvitost posamezne družbe meri zlasti po tem, koliko je močan njen najšibkejši člen. Morda bi nas morala slednja misel najmanj zaskrbeti, kajti ob takšni stopnji marginalizacije bo najbolje, da se (za enkrat) naša pravljična podalpska dežela ne udeležuje mednarodnih tekmovanj v merjenju socialnega čuta in empatije. O neprecenljivih vrednotah, ki v naš družbeni prostor vnašajo ravno ranljive družbene skupine pa govori niz naslednjih zgodb.

V otroštvu, natančno v tretjem razredu osnovne šole sem imela prijateljico Romkinjo, s čudovitim imenom Saba, ki je bila obenem tudi moja sošolka. Ne bom lagala, oče je, kajpak, zaradi uveljavljenih stereotipov, nad mojim zanesenjaškim druženjem (tako ga je klical) nad Sabo še zdaleč oziroma sploh ni bil navdušen, češ da bodo mimogrede začele izginjati stvari po hiši, najprej drobnarije, potem denar, potem bla, bla bla ... A misliš, da počasi tudi pohištvo?, sem nesramno vprašala in sama zakoličila epilog okoli cele zadeve - ne bo več druženja, basta, pika, konec debate! Ni pomagalo, da sem zatrjevala, da mi Saba ni nikoli ničesar izmaknila, celo dala mi je! enkrat (oblečeno) punčko iz koruznega storžka, efekt ni priromal do očetovih ušes. Kakorkoli že, najbolje za vse udeležene je bilo, da se druživa po šoli v mestnem parku. A če bi se oče zavedal, da je ravno tajno prijateljevanje, ki je v moje otroštvo prineslo pomemben pridih skrivnostnosti, ki ga vsak otrok nujno potrebuje kot hranljivo snov za svoja kognitivna in empirična znanja, bi gotovo ukazal, da se druživa obvezno in samo pri nas doma - pod njegovim budnim očesom ... Najbrž se sam sebi zdi bolj pomemben in dosti boljši od Sabe, sem tuhtala. No, meni se že ni zdel tak. Prav obratno!

Ravno tako kot moja, se je tudi Sabina družina trdno oklepala nacionalnih izročil in dosledno vzdrževala romsko tradicijo, ki je vsebovala, za moje takratno dojemanje stvarnosti, nerazumljive, celo skrajnje šokantne načelnosti. Najstrašnejša se mi je zdela tista, ki se je zgodila dve leti pozneje: ker Sabe ves mesec ni bilo v šolo, sem šla preverit, kako in kaj je z njo, njena mama pa mi je z vidnim ponosom dejala, da Sabe ne bo več v šolo, ker da so jo poročili v sosednjo vas (!?) Ta ponos, ki je zavel iz njenega glasu mi je, priznam, še nekaj časa delal preglavice.

Toda, ne glede na ortodoksno doslednost, je imelo Sabino otroštvo (dokler je trajalo) pridih nekakšne čarobne in neponovljive pristnosti, katere mi ostali otroci (tako smo to tako dojemali) nismo bili deležni. Ena teh čarobnosti je bila, pečenje krompirja v žerjavici - pozimi in poleti, še večja fascinacija je bilo umivanje in kopanje zunaj v škafu - neodvisno od vremenskih razmer ali letnega časa, ali, denimo skupno hranjenje vseh (petih) otrok - po principu odpri usta, prihaja žlica. Vse to je name učinkovalo kot fenomen nerazdružljive povezanosti, tako mamljive, da sem včasih, ko sem obiskala Sabo, pa so oni bili ravno pri kosilu, tudi sama z odprtimi usti (in neučakano, tako kot ostali) stala v vrsti in čakala na žlico polente.

Toda, najbolj od vsega me je očaralo petje Sabine matere. Bilo je pretresljivo navdihujoče in učinkovito, očitno z namenom zaznamovati za vse življenje.

Zahvaljujoč takšnim pristnostim in izročilom, kamor sodi tudi romska glasba, ljudje lažje prepoznamo svetohlinstvo, zaradi te moči in čistosti smo čistejši in močnejši tudi sami.

Vendar takrat, ob poslušanju teh navdihujočih romskih pesmi sem dojela, da brezpogojno in pristno slediti nomadskemu srcu, ki ga ima kanček v sebi vsak od nas, zmorejo samo in edino Romi. So kot upanje in opozorilo v enem - da ne pozabimo na (lastna) srca, ki lahko še pojejo ...