Tiskane izdaje
Vzemimo v tehtni premislek, ali ni nemara življenje nič drugega kot ena sama šola. Če je temu tako, potem to isto življenje za svoje potrebe potrebuje tudi učilnico. Ker pa je življenje menda precej široka in globoka reč, se razume, da mora biti vsaj tako prostorna tudi učilnica. Bognedaj, da bi se učenci, še posebej pa učenke med nabiranjem življenjskih izkušenj in modrosti počutili kakorkoli utesnjene.
In silno praktično življenje se je za svoje potrebe domislilo posrečenega trika. Svoje učilnice je zgradilo iz takšnih gradnikov, ki se raztezajo in krčijo. Pač glede na zrelost in potrebe učencev. Naj se učenci v zemeljski šoli še tako razvijamo in napredujemo, nam učnega prostora nikoli ne zmanjka. Otroški peskovnik, sosedov vrt, poln prepovedanih, sočnih sadežev, babičina dišeča kuhinja s staro kredenco, temni kotički pod mostičkom za skrivno poljubljanje, tu so seveda še mala in vse ostale šole življenja.
Sošolci v zemeljski šoli so pa poglavje zase. Nekateri so denimo čudoviti za popoldanske klepete ob kavi, ne znajo pa odmašiti niti odtočne cevi v kuhinji. Drugi se znajo odlično poljubljati, a jim nekako vedno uspe prismoditi kosilo.
Se razume, da se istočasno z našim razvojem razvijajo tudi sošolci v zemeljski učilnici, ki se potegujejo za čim boljše ocene pri zalih sošolkah. A te so seveda neusmiljene in čedalje bolj zahtevne. Razkuštrani in mastni lasje, pomečkan robec, ki štrli iz levega žepa, celo različni nogavici pod prekratkimi hlačami... vse to so odbitki, ki jih prikupne sošolke z rentgensko natančnostjo beležijo na svoji točkovni kartici velikih in malih simpatij.
In za konec moto, ki ga vsak novopečeni šolar nosi skritega v svoji peresnici: ČE JE V MOJE NAJVIŠJE DOBRO IN V NAJVIŠJE DOBRO MOJIH SOŠOLK, NAJ SE MARLJIVO UČIM.
